To je slovenska verzija besedila, ki pa je bilo prevedeno v angleščino in vloženo v tujem jeziku zato, da se zagotovo izognemo dvema čuvajkama na ESČP (Ana Vilfan Vospernik in Katka Zidar Al-Mutairi, ali njunim naslednikom na funkciji), ki pogosto zavržeta tožbe.



Omejevanju možnosti zavrženja tožbe je namenjena tudi naslednja objava, zato spodaj omenjeni vse obiskovalce lepo prosimo, da si jo preberete in tudi delite.

------------------------------------

Novinarska konferenca, 16.3.2023

------------------------------------



DEJSTVA:

Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustavno sodišče) je na podlagi dveh zahtev za presojo ustavnosti v dveh odločbah U-I-91/21, Up-675/19 in št. U-I-486/20, Up-572/18, obe z dne 16. 6. 2022 ugotovilo, da je v neskladju z ustavno prepovedjo diskriminacije zakonska ureditev, ki določa, da (i) lahko zakonsko zvezo skleneta le dve osebi različnega spola in da (ii) istospolna partnerja, ki živita v formalni partnerski zvezi, ne moreta skupaj posvojiti otroka. Zakonodajalcu je določilo šestmesečni rok za odpravo ugotovljenega ustavnega neskladja. Odločilo je še, da se do odprave ugotovljene protiustavnosti šteje, da (i) je zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb ne glede na spol in da (ii) lahko istospolna partnerja, ki živita v partnerski zvezi, skupaj posvojita otroka pod enakimi pogoji kot zakonca.
Državni zbor je navedeno »protiustavnost« odpravil dne 4. 10. 2022, s sprejemom Zakona o spremembah Družinskega zakonika (DZ-B) in sicer po skrajšanem postopku. Dne 11. 10. 2022 je Državni svet sprejel zahtevo, da Državni zbor ponovno odloča o zakonu. Dne 18. 10. 2022 je Državni zbor (ponovno) sprejel Zakon o spremembah Družinskega zakonika (v nadaljevanju: DZ-B). Pritožnik je kot predstavnik 30.600 referendumskih pobudnikov želel organizirati zbiranje podpisov za referendumsko zahtevo. Državni zbor je pobudo zavrnil, ker je izdal Sklep o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah Družinskega zakonika (DZ-B) št. 542-08/22-4/43, z dne 28. 10. 2022 in pritožnikoma določil 15-dnevni rok za vložitev zahteve, da Ustavno sodišče preizkusi ustavnost tega sklepa. Dne 11. 11. 2022 sta referendumska pobudnika, predstavnika 30.600 državljanov (Primc in Zevnik) na Ustavnem sodišču sprožila zahtevo za preizkus ustavnosti Sklepa o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma. Ustavno sodišče je nato z odločbo U-I-389/22-16, z dne 14. 12. 2022 odločilo, da zgoraj navedeni Sklep o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah Družinskega zakonika (DZ-B) ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije.
Pritožnika zatrjujeta, da jima je – kot predstavnikoma 30.600 referendumskih pobudnikov – Republika Slovenija v postopku pred Ustavnim sodiščem pod opr. št. U-I-398/22-16 (odločba objavljena dne 11. 1. 2023) kršila pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, s tem ko je sodišče postopalo na način, da:
I. ni ustrezno presojalo ustavno-pravne kakovosti novele Družinskega zakonika (DZ-B) z vidika 4. alineje drugega odstavka 90. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS), torej če/ali gre resnično za “zakon, ki odpravlja protiustavnost”. Točneje, ali gre za zakon, ki zgolj in samò odpravlja protiustavnost, pri čemer v sami zakonski vsebini ne dodaja vsebin, ki se tega odpravljanja protiustavnosti ne tičejo – in torej ne sodijo v okvir zakona, ki ga ureja 4. alineja drugega ostavka 90. člena URS. Obratno, v kolikor bi novela vsebovala vsebine, ki ne pomenijo zgolj in samò odpravljanja protiustavnosti, se tak zakon ne more šteti med zakone, glede katerih referendum ni dopusten;
II. ni ustrezno obravnavalo pomena postopkovne zlorabe Poslovnika Državnega zbora na način, da se je novela DZ-B sprejemala po skrajšanem postopku – z vidika posredne vsebine 44. člena URS (“Vsak državljan ima pravico, da po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev.”);
III. se je popolnoma izognilo ustrezno poglobljeni presoji in testu sorazmernosti - z vidika aktivne vsebine 44. člena URS - (“Vsak državljan ima pravico, da v skladu z zakonom neposredno  sodeluje pri upravljanju javnih zadev.”);
IV. je odločalo v pristranskem senatu, ker v postopku obravnave ni poskrbelo za izločitev očitno pristranske sodnice dr. Katje Šugman Stubbs.

Ad I.)
Od leta 2013, ko je bila (brez sodelovanja ljudstva) sprejeta ustavna sprememba 90. člena URS, v slovenskem ustavnem in političnem pravu zeva odprta in nezavarovana možnost zlorabe inštituta prepovedi referenduma.
Vlada in Državni zbor se lahko z enostavnim manevrom odločita, da vsebine, za katere ne želijo, da bi se o njih javno razpravljalo, ali da bi o njih na referendumu odločal ljudstvo, zapišejo v eno od vrst zakonov, o katerih po drugem odstavku 90. člena URS referendum ni dopusten. Čeprav so zakoni navedeni v zgolj štirih alinejah, jih je dejansko več vrst (10):
i. zakoni o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države,
ii. zakoni o nujnih ukrepih za zagotovitev varnosti,
iii. zakoni o nujnih ukrepih za odprave posledic naravnih nesreč,
iv. zakoni o davkih,
v. zakoni o carinah,
vi. zakoni o drugih obveznih dajatvah,
vii. zakoni, ki se sprejemajo za izvrševanje državnega proračuna,
viii. zakoni o ratifikaciji mednarodnih pogodb,
ix. zakoni, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin,
x. zakoni, ki odpravljajo drugo protiustavnost.
V primeru 4. alineje drugega odstavka 90. čl. URS bi se tako lahko k vsebini, ki načeloma služi “odpravi protiustavnosti”, dodajalo vsebine, ki ne sodijo pod omenjeni institut, v notranjem politično-pravnem postopku pa jih lahko v zadnji instanci odstrani izključno le Ustavno sodišče, prav prek instituta, ki ga je uporabil pritožnik – ustavna pritožba zoper Sklep Državnega zbora o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma.
Pritožnik se zaveda, da ESČP ni organ, ki bi presojal ustavno-pravne in politično-pravne nedoslednosti domače zakonodaje, vendar pa je z vidika 6. člena EKČP vsaka država dolžna izkazati, da je pri notranji ustavno-pravni presoji spornega političnega/zakonodajnega postopka zagotovila pravično (in seveda pošteno) sojenje – in pritožnik zatrjuje in dokazuje, da v tem primeru to ni bilo tako.
V skladu z 21. členom Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi (v nadaljevanju: ZRLI) je torej pritožnik vložil pobudo za oceno ustavnosti, pri čemer je izrecno izpostavil ustavno spornost izdanega Sklepa o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o DZ-B z vidika kršitve 22., 44. in 90. člena URS. Na tem mestu je še pomembno poudariti, da ZRLI kot “še bolj posebne” vrste zakonov izpostavlja (le) tiste iz 1. alineje 2. odstavka 90. člena, in sicer v 21.a členu ZRLI – ker gre za zakone o nujnih ukrepih, pri katerih je “hitrost sprejemanja” resnično lahko pomemben dejavnik.
V odločbi Ustavnega sodišča opr. št. U-I-398/22, z dne 14. 12. 2022, je Ustavno sodišče Republike Slovenije v 12. točki jasno navedlo, da je v preteklosti že kar samo vzpostavilo prakso, po kateri “Ustavno sodišče pri presoji odločitve Državnega zbora, da je referendum nedopusten, ne opravi tehtanja med prizadetimi ustavnimi vrednotami, temveč v mejah pravnega sklepanja in ob upoštevanju vseh okoliščin primera oceni, ali gre v konkretnem primeru za zakon iz drugega odstavka 90. člena Ustave.”
V 13. točki navedene odločbe Ustavno sodišče svojo prakso dodatno potrdi še tako: “Ureditev zagotavlja jasen, določen in pregleden referendumski postopek, ustvarja pogoje za hitrejše dokončanje zakonodajnega postopka in vnaša predvidljivost v referendumski postopek ter s tem izboljšuje položaj zainteresiranih subjektov.”
Pritožnik ugotavlja, da Ustavno sodišče s takim razmišljanjem razteguje pomen hitrosti v zakonodajnem postopku na vse štiri alineje, očitno pa je tudi, da je Ustavno sodišče z dosedanjo lastno prakso skrajno omejilo svoj domet presoje – v izključno škodo pobudnikov referendumov.
V 15. točki te odločbe Ustavno sodišče izrecno citira pritožnika, ki zatrjuje, da če “bi Ustavno sodišče ocenilo, da DZ-B vendarle odpravlja ugotovljeno protiustavnost, te protiustavnosti ne odpravlja na ustavnoskladen način, ker je bil sprejet po skrajšanem postopku in je v neskladju s 1., 2., 3., 35., 39., 46. in 53. členom URS.”
Nadalje v 16. točki te odločbe Ustavno sodišče dodaja, da “to hkrati pomeni, da Ustavno sodišče v tem postopku ne presoja skladnosti nove ureditve z Ustavo. V obravnavanem primeru mora tako Ustavno sodišče presoditi le, ali gre v primeru DZ-B za zakon, ki odpravlja protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost (4. alineja drugega odstavka 90. člena Ustave), zaradi česar je o njem izključen zakonodajni referendum. Glede na navedeno so očitki predlagateljev o protiustavnosti DZ-B neupoštevni oziroma ne morejo biti predmet presoje v postopku po 21. členu ZRLI.”
Še več, v 17. točki Ustavno sodišče pomaga Državnemu zboru: “Ker vprašanje ustavnosti sprejete (nove) ureditve ni predmet presoje v postopku po veljavnem 21. členu ZRLI, zakonodajalec v sklepu, s katerim prepove referendum, ni dolžan navajati razlogov, da nova ureditev ugotovljeno protiustavnost odpravlja na ustavnoskladen način.”
Pritožnika ugotavljata, da je s takim načinom argumentacije Ustavno sodišče odpravilo svojo temeljno dolžnost, ki je - presoja ustavnosti. V konkretnem primeru namreč Ustavno sodišče ne želi (»zaradi lastne dosedanje prakse«) ugotavljati niti tega, ali (i.) je bil zakonodajalec (Državni zbor) upravičen do skrajšanega postopka, niti tega, ali (ii.) je zakonodajalec pripravil zakonsko rešitev za odpravo protiustavnosti, ki je dejansko le in samò to (ali je morda deklarirani namen prekoračen), in tudi ne želi ugotavljati, če (iii.) je prišlo v postopku sprejemanja novele do kršitve postopka, kaj šele, da bi (iv.) vsebinsko presojal, ali je novela morda v svojem temelju protiustavna ali ustavnoskladna.
Pritožnika sta v svojem izpodbijanju sklepa Državnega zbora pred Ustavnim sodiščem z mnogimi primeri dokazala, da gre za širjenje vsebine preko odločitve ustavnega sodišča in sicer na področja: šolstva, zdravstva, svetovanja itn.
Še več, Ustavno sodišče v točki 18. odločbe pravzaprav samo potrdi številne navedbe pritožnika, da novela DZ-B neustrezno širi polje urejanja družinske zakonodaje, onkraj lastnih odločb: “Ustavno sodišče je z odločbama št. U-l-486/20, Up-572/18 in št. U-l-91/21, Up-675/19 ugotovilo, da je v neskladju z ustavno prepovedjo diskriminacije zakonska ureditev, ki določa, da (i) lahko zakonsko zvezo skleneta le dve osebi različnega spola in da (ii) istospolna partnerja, ki živita v formalni partnerski zvezi, ne moreta skupaj posvojiti otroka. DZ-B s spremembo prvega odstavka 3. člena DZ določa, da je zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb, kar posledično spreminja tudi pomen prvega odstavka 213. člena in 223. člena DZ na način, da tudi istospolnim partnerjem omogoča skupno posvojitev otrok. Ustavno sodišče zato ugotavlja, da DZ-B odpravlja protiustavnosti, ugotovljene z navedenima odločbama Ustavnega sodišča.”
Očitno je torej, da je bila formulacija “dve osebi različnega spola” nadomeščena z “življenjsko skupnostjo dveh oseb”, pri čemer sploh ni jasno, ali gre resnično le za (nekdanji klasični) “dve osebi različnega spola” in nato še (zgolj) “dve osebi istega spola”, ampak je definicija naenkrat odprta, kot pritožnika vztrajno navajata in dokazujeta v vsemi argumenti v pritožbi na Ustavno sodišče.
Če namreč - na primer - resno vzamemo definicijo “dve osebi” in zgolj za vajo iz kratice LGBTQIA+ (ki je že kar skromna in zastarela) vzamemo B-iseksualce (kateri že po definiciji nimajo le enega partnerja, ampak vsaj po dva, iz po enega klasičnega spola), se takoj znajdemo v zakonsko omogočanem polju mix-seksualne poligamije. Dve biseksualni osebi v “zakonski zvezi”, pomenita namreč najmanj uzakonjenega četvorčka – saj sta za zadovoljitev “enakopravnosti” in pogoja “B” potrebna vsaj še dve dodatni osebi. Vsled navedenega torej dva biseksualca nimata enakih pravic, kot dva homoseksualca!? Kar je le eno od številnih praktičnih vprašanj, ki se pojavljajo ob tako neizdelani in nepremišljeni, predvsem pa časovno pospešeni zakonski spremembi. Številna druga vprašanja – vezana tudi na zakonodajo – ki jih je v pritožbi na Ustavno sodišče izpostavil pritožnik, so primeroma še: protiustavnosti iz naslova kršitve načel pravne države, zlasti načela določnosti zakona (str. 15), kršitve osebnostnih pravic otrok (str. 18), kršitev pravice do ugovora vesti (str. 20).
V 20. točki te odločbe Ustavno sodišče celo citira pritožnikove navedbe glede vseh teh področij, ”na katerih zakonodajalec na institut zakonske zveze veže določene pravne posledice. Ti očitki predlagateljev so pavšalni. Predlagatelja sicer navajata, da naj bi se sprememba opredelitve zakonske zveze odrazila tudi v spremenjeni ureditvi na npr. stanovanjskem področju, področju zdravljenja neplodnosti in postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo, področju ureditve domneve očetovstva in materinstva pri otrocih, rojenih v zakonskih skupnostih, področju ureditve pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok in na področju protikorupcijske zakonodaje. Vendar pa teh svojih navedb ne konkretizirata tako, da bi izrecno navedla predpise oziroma njihove določbe, na katere naj bi vplivala spremenjena opredelitev zakonske zveze. Od Ustavnega sodišča ni mogoče pričakovati, da bo v pravnem redu Republike Slovenije samo iskalo zakone in njihove posamezne določbe, na katere naj bi vplivala nova opredelitev zakonske zveze v 1. členu DZ-B. To še posebej velja v postopku po 21. členu ZRLI, v katerem je določen izjemno kratek (četudi instrukcijski) rok za odločitev Ustavnega sodišča.”  
Pritožnika ugotavljata, da: je Ustavno sodišče najprej sprejelo sporno odločitev (o neustavnosti prej veljavnega Družinskega zakonika), za kar je porabilo približno 3 leta. Nato je zakonodajalec (Državni zbor) pavšalno povzel/kopiral navodila Ustavnega sodišča in s skrajšanim postopkom odstranil javnost iz razprave, za kar je porabil približno 4 mesece. Sedaj pa se Ustavno sodišče sklicuje na to, da »ni bilo časa« in da sta pritožnika tista, ki sta dolžna priskrbeti preglednost za vpetost DZ-B v splošno zakonodajo, pri čemer sta imela pritožnika le malo časa (15 dni!) za pripravo pritožbe – torej dosti manj kot Ustavno sodišče – slednjega pa zavezuje jasno pravno načelo “Iura novit curia”. Državni zbor in Ustavno sodišče (ki bi že pri prvih odločbah moralo jasno vedeti, kako so njihove prve odločbe (junij 2022) vpete v preostalo zakonodajo!) sta namreč poglavitni državni inštituciji, ki sta dolžni skrbeti za vzdrževanje načela zakonitosti in pravne države.
In v 21. točki odločbe se Ustavno sodišče samo razkrije: “Sicer pa tudi če opredelitev zakonske zveze v 1. členu DZ-B dejansko povzroča pravne posledice (učinke) na drugih pravnih področjih, to ne pomeni, da DZ-B ni zakon v smislu četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave.” US se torej še kako zaveda obstoja možnosti pravnih posledic, ki so širše le od “popravka protiustavnosti”, pa jih hkrati ves čas prikriva in s tem ščiti hrbet zakonodajalcu, ki je zlorabil hitri zakonodajni postopek ob vsebini, ki bi morala biti sprejeta premišljeno, utemeljeno in z najširšim družbenim konsenzom.

Ad II.)
Dejstvo, da je zakonodajalec za tako pomembno zakonodajo uporabil postopek, ki ni omogočal ne seznanitve, kaj šele kakovostne analize širše strokovne in laične pravne javnosti, prek klasičnega zakonodajnega postopka v DZ, je argument, ki bi ga moralo Ustavno sodišče obravnavati z vso resnostjo – ne glede na dosedanjo lastno (zgrešeno, samo-omejevalno) sodno prakso.

Ad III.)
Ustavno sodišče ob odločanju sploh ni presojalo najbolj ključnega vprašanja in sicer ali je prepoved referenduma in s tem tudi prepoved upravljanja javnih zadev pobudnikov referenduma, sorazmeren ukrep za uvedbo posvojitev otrok v LGBTQIA+ razmerja in ukinitev zakonske zveze žene in moža, glede na to, da ne posvojitev otroka v LGBTQIA+ razmerja niti ukinitev zakonske zveze žene in moža, ni človekova pravica, medtem ko sta sodelovanje v upravljanju javnih zadev (44. člen Ustave RS) in pravica do referenduma (90. člen Ustave RS) dve temeljni človekovi ustavni pravici.
Argumente smo že navedli, nujnosti hitrosti pri sprejemanju DZ-B ni bilo nikakršne, Ustavno sodišče bi moralo – po pričakovanjih pritožnika, ali dopustiti zbiranje podpisov za referendumsko zahtevo in dopustiti sam referendum, ali pa jasno ločiti “dodatne vsebine” od tistih, ki izrecno in samo “odpravljajo protiustavnost” – in o prvih referendum tudi dopustiti.
Vezano na točki II.) in III.): V obrazložitvi sodbe bi moralo US pojasniti svoje stališče do morebitnih kršitev 44. člena URS, hkrati pa bi moralo izvesti tudi ustavni test sorazmernosti – vse za to, da bi pritožnikoma in javnosti zagotovilo, da v samem postopku »odpravljanja protiustavnosti« ni morda prišlo do postopkovnega (ne vsebinskega!) posega v ustavnost, oziroma da odločitev, da se referendum prepove, dejansko temelji na pretehtani in z ustavo jasno podkrepljeni sodniški odločitvi.

Ad IV.)
Dr. Katja Šugman Stubbs je kot zagovornica "interesov LGBTQIA+", v vlogi pravne strokovnjakinje nastopala v reklamnem videu v referendumski kampanji ob družinskem referendumu leta 2012. Posnetek je dostopen na povezavi: https://vimeo.com/11333299
Sodnica dr. Katja Šugman Stubbs bi se zaradi očitne pristranskosti dejansko morala izločiti že pri odločanju o Odločbah št. U-I-91/21, Up-675/19 in št.U-I-486/20, Up-572/18, obe z dne 16. 6. 2022.


KRŠITVE:

Pritožnika v roku zatrjujeta, da sodnice, ki je sodelovala v postopku odločanja o ustavnosti sklepa o nedopustnosti zakonodajnega referenduma Družinskega zakonika (ZD-B), ni mogoče šteti za nepristransko. Kot že navedeno, je bila sodnica dr. Katja Šugman Stubbs že v letu 2012 zagovornica LGBTQIA+ interesov in je celo kot pravna strokovnjakinja aktivno sodelovala v kampanji.

Pritožnika se sklicujeta na prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki v okviru Pravice do poštenega sojenja zagotavlja, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnikoli kazenski obtožbi zoper njega pravično in javno ter razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. To pa - glede na predstavljena dejstva - pobudniku v konkretni zadevi ni bilo zagotovljeno.

Enako določa tudi 23. člen Ustave RS (pravica do sodnega varstva), ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodi pa mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Seveda - nepristranski.

Zakon seveda zahteva izločitev sodnika, v kolikor je ta na kakršenkoli način kompromitiran v zadevi. Nedvomno so v konkretnem primeru podane okoliščine, ki ne le, da bi lahko, pač pa tudi objektivno vzbujajo dvom v nepristranskost sodnice, saj se je sodnica, ki je odločala v konkretnem primeru, že prej javno izpostavila in s tem izrazila svoje stališče, do katerega ima sicer vso pravico.

Po drugi strani temeljni procesni postulati tudi pritožnikoma zagotavljajo pravico, da o zadevi odloča sodnik, ki vzbuja vsaj videz nepristranskosti. Temu postulatu v konkretnem primeru ni bilo zadoščeno, saj bi se sodnica, ki o zadevi v kateri je odločala in predhodno o isti problematiki zavzela nesporno stališče, morala izločiti. Navedeno je razvidno iz priložene povezave na videoposnetek iz leta 2012, ko je potekala referendumska kampanja glede identične problematike. Sodnica dr. Stubbs bi se tako onkraj vsakega razumnega dvoma v konkretni zadevi morala sama izločiti.

Civilne pravice obsegajo svoboščine posameznikov v družbi, med drugim tudi pravico do poštenega sojenja. Na podlagi navedenega je očitno, da je bila pritožnikoma kršena konvencijska pravica, ki izhaja iz člena 6. EKČP, ki zagotavlja enako varstvo pravic pred sodišči (in drugimi državnimi organi …), ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

Argumenti pritožnikov in navajanja v samem postopku niso bili ustrezno obravnavani, saj se Ustavno sodišče do navedb pritožnikov sploh ni opredelilo, oziroma jih ni upoštevalo. V tem smislu problematike se izkristalizira še ena očitna kršitev, in sicer kršitev določbe 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Ustavno sodišče je v odločbi zapisalo zgolj to, da » v mejah pravnega sklepanja in ob upoštevanju vseh okoliščin primera oceni, ali gre v konkretnem primeru za zakon iz drugega odstavka 90. člena Ustave.”, kar pa ni nikakršna obrazložitev, kot se zahteva v sodnih postopkih, vključno s postopkom pred Ustavnim sodiščem. Že sam Zakon o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21) namreč v 3. odstavku 26. člena povsem nedvoumno določa, da mora biti sklep o zavrnitvi pobude obrazložen.

Dejstvo je, da Ustavno sodišče sploh ni upoštevalo vseh okoliščin primera. Prvenstveno na to nakazuje pravno bizarna navedba v 20. točki odločbe, v kateri je navedeno celo, da "Od Ustavnega sodišča ni mogoče pričakovati, da bo v pravnem redu Republike Slovenije samo iskalo zakone in njihove posamezne določbe, na katere naj bi vplivala nova opredelitev zakonske zveze v 1. členu DZ-B". A contrario! Prav in natančno to se pričakuje od najvišjega varuha ustavnosti in človekovih pravic v državi. Temu pritrjuje tudi pravno načelo, ki velja še iz časov rimskega prava, in sicer iura novit curia. Zgolj nekritično sprejetje trditve ene od strank, v konkretnem primeru nasprotne stranke (Državnega zbora), da je bila z DZ-B odpravljena protiustavnost, še nikakor ne zadošča za ugotovitev Ustavnega sodišča, da je temu res bilo tako. Hkrati pa takšna argumentacija v celoti izniči temeljno načelo delitve oblasti v državi (državljani upravičeno pričakujejo, da se bodo različni državni organi medsebojno kritično nadzorovali) ter določbo 2. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da je Slovenija pravna država.

Pritožnika sta pred Ustavnim sodiščem zatrjevala, da novela DZ-B protiustavnosti ne odpravlja na ustrezen način, saj širi vsebino še na druga področja, vključno a ne zgolj na področje šolstva, zdravstva in svetovanja, hkrati pa Ustavno sodišče v odločbi U-I-91/21 celo samo zapiše, da pravica do posvojitve ni človekova pravica odraslih. V primeru konkretnega odločanja Ustavnega sodišča naj bi torej šlo "zgolj" za odpravo protiustavnosti, ne pa za odpravo kršenja človekovih pravic. V ločenem mnenju ustavnega sodnika dr. Roka Svetliča, z dne 6. 1. 2023, (str. 6) je jasno navedeno, da bi se morala presoja protiustavnosti možnosti posvojitve otrok v LGBTQIA+ razmerja ustaviti že na prvi stopnji testa, ki ga Ustavno sodišče uporablja za presojo kršitve prvega odstavka 14. čl. URS.

Istospolno usmerjeni ljudje so že pred sprejemom novele imeli z zakonom zagotovljene popolnoma enake človekove in ustavne PRAVICE kot heterospolni in to na vseh področjih življenja (posvojitev otroka ni človekova pravica odraslega); pri sklenitvi zakonske zveze pa se spolna usmerjenost ne preverja).

Otroci, ki živijo v LGBTQIA+ razmerjih so bili v celoti izenačeni z vsemi drugimi otroci že pred sprejemom DZ-B in jim le ta njim ne prinaša nobenih novih pravic. Obenem ne gre zanemariti dejstva, da je bil referendum o enaki vsebini leta 2015 dopuščen in izveden, na njem pa so volivci večinsko in odločno zavrnili zahtevo LGBTQ+ aktivistov za kakršnekoli dodatne posege v pravico otroka, da je posvojen v skupnost ženske in moškega, kakor tudi v razumevanje zakonske zveze kot življenjske skupnosti žene in moža.

Pritožnika se še sprašujeta, če bo predmetna zadeva sploh prišla čez birokratske mline Evropskega sodišča za človekove pravice, dejansko v roke in odločanje pristojnih sodnikov tega sodišča.

Upoštevajoč dejstvo, da posvojitev otroka torej nikakor ni človekova pravica odraslih, je bil sklep Državnega zbora o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah Družinskega zakonika (DZ-B) št. 542-08/22-4/43, z dne 28. 10. 2023 tudi iz navedenega razloga protiustaven. To bi Ustavno sodišče, v kolikor bi postopalo skladno s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah, tudi moralo nesporno ugotoviti. Tako pa je bila zaradi neobrazloženega sklepa, katerega se na da niti preizkusiti in zaradi odločanja sodnice v zadevi, v kateri bi se morala sama izločiti, pritožnikoma kršena tudi Pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ki mu jo zagotavlja 13. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravicah. Ta določa, da ima vsakdo - čigar pravice in svoboščine, ki jih priznava ta Konvencija, so kršene - pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti. Nenazadnje mu to pravico zagotavlja tudi 25. člen Ustave Republike Slovenije. O kakršnikoli učinkovitosti pravnega sredstva - glede na tako očitno neobrazložen sklep in nekritično povzemanje tolmačenja nasprotne stranke - v predmetni zadevi torej ne more biti govora.

Na tem mestu pritožnika opozarjata še na eno pravno pomembno dejstvo, ki ga je Ustavno sodišče iz razloga, ker ni spoštovalo določb 6. in 13. člena konvencije, spregledalo. Če bi se namreč Ustavno sodišče v predmetno zadevo vsebinsko poglobilo, bi moralo ob odločanju izvesti tako imenovan test sorazmernosti. Ker pa se ni, do izvedbe tega testa sploh ni prišlo. Gre namreč za enega ključnih ustavnopravnih instrumentov, na podlagi katerega bi moralo Ustavno sodišče v konkretnem primeru oceniti ali je prepoved referenduma in s tem tudi prepoved upravljanja javnih zadev pobudnikov referenduma, sorazmeren ukrep za dosego cilja.

Cilj novele zakona naj bi bil namreč zgolj v odpravi protiustavnosti. Sodišče pa se ni opredelilo niti o tem ali prepoved referenduma, ki zajema več ustavno zagotovljenih temeljnih človekovih pravic in svoboščin, vključno s pravico do neposrednega izvrševanja oblasti državljanov (drugi odstavek 3. člena URS), pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (44. člen URS) in pravico do referenduma (90. člen URS), pretehta nad »pravico« do posvojitev otrok v LGBTQIA+ razmerja«, ki sploh ni človekova pravica in ali takšna odločitev iz ustavnopravnega vidika dejansko in pravno utemeljeno upravičuje ukinitev definicije zakonske zveze kot zveze žene in moža.

Glede na vse navedeno pritožnika naslovnemu sodišču predlagata, da sprejme zadevo v obravnavo, izvede vse ponujene dokaze in odloči na način, da ugotovi, da sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-398/22-16, z dne 14. 12. 2022 ni v skladu s 6. in 13. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah.

-------------------------------

Osnutek pripravil Blaž Babič, izpilil ga je odv. Domen Gorenšek, priloge uredila in vse potrpežljivo koordinirala odv. kandidatka Alja Hübscher, češnjo na torto postavila Aleš Primc in Metka Zevnik.