Pred vami je približno 7 A4 strani dolga predstavitev moje zgodbe, ki je povzeta v zadnji ustavni pritožbi, vloženi julija 2022.

Umaknil sem podatke o odvetniški pisarni, ki me je sicer zastopala po najboljših močeh - glede na vse okoliščine (korona, odrekanje BPP ... ).

- - - - - - - - - -

Ustavno sodišče RS
Beethovnova ulica 10
1000 Ljubljana


USTAVNA PRITOŽBA zoper

sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II DoR 354/2020, z dne 11.12.2020
in
sodbo Višjega sodišča v Ljubljani. I Cp 165/2020, z dne 11.5.2020
in
sodbo in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 1491/2018, z dne 22.10.2019.


1x
- pooblastilo priloženo


I. USTAVNI PRITOŽNIK:

- ime in priimek: Blaž Babič
- EMŠO: .....
- stalno prebivališče: .... Ljubljana

II. IZPODBIJANI AKT:

- sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II DoR 354/2020, z dne 11.12.2020,
- sodba Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 165/2020, z dne 11.5.2020,
- sodba in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 1491/2018, z dne 22.10.2019.

III. ZASTOPANJE (PO POOBLAŠČENCU):

- Odvetniška družba ....

IV. UTEMELJITEV USTAVNE PRITOŽBE:

Ustavni pritožnik je izčrpal vsa pravna sredstva zoper sodbo in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 1491/2018, z dne 22.10.2019. Ustavni pritožnik je zoper sodbo in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1491/2018, z dne 22.10.2019, vložil pritožbo. O pritožbi je odločilo Višje sodišče v Ljubljani, s sodbo I Cp 165/2020, z dne 11.5.2020. Zoper navedeno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani je ustavni pritožnik skladno z Zakonom o pravdnem postopku vložil zahtevo za revizijo. Vrhovno sodišče je o zahtevi za revizijo s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II DoR 354/2020, z dne 11.12.2020 sklenilo, da se zahteva za revizijo zavrže. Zoper sklep pritožba ni dovoljena.

Ustavni pritožnik je po prejemu navedene odločbe, s katero je izčrpal vsa pravna sredstva pred rednimi sodišči, dne 22.2.2021 vložil ustavno pritožbo, katero je naslovno sodišče zavrglo, ker je bila prepozna (opr. št. Up-179/21). Rok je bil zamujen za vsega en dan, zaradi česar je bil pritožnik kaznovan oziroma onemogočen pri varovanju in uveljavljanju svojih ustavnih pravic in temeljnih svoboščin. Pomembno dejstvo, ki je prispevalo k temu, da je pritožnik zamudil šestdeset-dnevni rok za vložitev ustavne pritožbe je tudi odločitev sodišča I. stopnje, ki je tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, in sicer za sestavo in vložitev ustavne pritožbe (neupravičeno!) zavrnilo. Tožnik (ustavni pritožnik) se je pravočasno obrnil na Upravno sodišče RS, ki je šele dne 13.5.2021, s sodbo opr. št. U 550/2021-8 (v prilogi), odločilo v prid dodelitvi brezplačne pravne pomoči, zaradi česar je moralo sodišče I. stopnje (Okrožno sodišče, prav tisto, ki je na prvi stopnji sprožilo kaskado neustavnosti) naknadno in z novo odločbo tožniku odobriti brezplačno pravno pomoč. Na podlagi navedenega je očitno, da je bila tožniku v kritičnem času priprave na sestavo ustavne pritožbe dokazljivo, protizakonito in protiustavno kršena pravica do brezplačne pravne pomoči, zaradi katere je tudi zamudil zgoraj navedeni rok in je posledično prišlo do zavrženja njegove ustavne pritožbe.

Pritožnik tudi sam razume in priznava, da je redni rok za vložitev ustavne pritožbe zamujen, sklicuje pa se na možnost, ki jo vsebuje tretji odstavek 52. člena ZUstS, po katerem lahko Ustavno sodišče v posebno utemeljenih primerih izjemoma odloči o prepozni ustavni pritožbi, ko je mogoče zaključiti, da so bile z izpodbijanim aktom očitno hudo kršene pritožnikove človekove pravice ali temeljne svoboščine. Kot je navedlo Upravno sodišče, pomeni očitno: "spoznavno na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve".

Odločbe, izdane v zvezi s predmetom ustavne pritožbe, so naslednje:
- sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II DoR 354/2020, z dne 11.12.2020,
- sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 165/2020, z dne 11.5.2020,
- sodbo in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 1491/2018, z dne 22.10.2019.

1. Zatrjevane kršitve človekovih pravic:

1. Ustavni pritožnik zatrjuje kršitev naslednjih ustavno zagotovljenih pravic:
- člen 22 Ustave RS (enako varstvo pravic),
- člen 23 Ustave RS (pravica do sodnega varstva),
- člen 50 Ustave RS (pravica do socialne varnosti),
- člen 66 Ustave RS (varstvo dela).

2. Razlogi, ki utemeljujejo zatrjevane kršitve:

Pr.
Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1491/2018, z dne 22.10.2019, pritožniku zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo prispevkov za socialno varnost in davka od bruto zneska 3.000,00 EUR mesečno od 1.5.2013 do 12.7.2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi; regres v znesku 790,00 EUR s pripadki; in znesek 260,00 EUR za stroške telefoniranja. Tožnik (ustavni pritožnik) je zahteval, da sodišče ugotovi obstoj delovnega razmerja in na podlagi tega tožniku dosodi plače in prispevke za nazaj, ter povrnitev ostalih stroškov. Toženec je namreč ustanovil podjetje Naut d.o.o., ki je začelo izdelovati lesena plovila. Tožnik je od samega začetka tesno in nepogrešljivo sodeloval pri projektu in bil vključen v vse dejavnosti v zvezi z zagonom podjetja, vključno z pridobivanjem kapitala, kjer je odigral celo ključno vlogo. Toženec je s finančnimi malverzacijami izvedel odliv denarnih sredstev iz podjetja. Tožnik razpolaga z obsežno dokumentacijo, ki se nanaša na zagon in vodenje podjetja, ki je nastajala od samega začetka uresničevanja ideje o proizvodnji lesenih plovil, s čimer je dokazoval obstoj elementov delovnega razmerja. Toženec je vsem tožnikovim navedbam oporekal, potvarjal zgodbo in zavajal sodišče, pri čemer je sodnica (op. BB: Božena Novak) tožnika šikanirala z načinom, odnosom in pristopom v samem postopku.


Sodišče pri ugotavljanju premoženja podjetja ni upoštevalo, da je toženec vse posle vodil mimo računa podjetja, prav tako pa sodišče ni upoštevalo, da je tožnik pripomogel k izgradnji ekipe za izvedbo pilotskega projekta (npr. oseba za izdelavo spletne strani, oseba za finančno načrtovanje, pripeljal je tudi dva navtična strokovnjaka (en italijanski in en slovenski dizajner navtičnih plovil) s katerima pa zaradi - predvsem finančnih - okoliščin še ni bilo mogoče izpeljati skupnega projekta.. Sodnica je tudi povsem spregledala dejstvo, da je toženec izigral tožnika s stečajem pravne osebe (institut spregleda pravne osebnosti). Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pri tem pa je šel dokazni postopek v popolnoma napačno smer. Obrazložitev sodbe je na podlagi povedanega in spričo ostalih razlogov napačna, predvsem pa iz nje izhaja, da je sodišče pri odločanju pritožniku kršilo kar nekaj postopkovnih pravil, ki obstajajo v pravdnem postopku.

Ob tem naj dodamo, da se pritožnikova odvetnica (op. BB: Lucija Šikovec Ušaj), katero je pritožnik izbral za izvajanje brezplačne pravne pomoči več kot pol leta ni posvetovala s pritožnikom glede pravdne zadeve oziroma glede primera, ki ga je prejela. S pritožnikom se je prvič srečala šele nekaj minut pred prvo obravnavo. Poleg tega pa je med samo obravnavo celo nastopila v nasprotju z pritožnikovimi interesi, ko je vzkliknila »Gospa sodnica, tudi sama ne vem, kaj hoče pritožnik!«. Navedeno še dodatno dokazuje v kako težkem položaju se je znašel pritožnik, ob tem, ko je poskušal uveljavljati ter zavarovati svoje temeljne pravice.

Pritožbeno Višje sodišče v Ljubljani je v pritožbenem postopku potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na Višjem sodišču (Matjaž Voglar, predsednik, Irena Veter in dr. Vesna Bergant Rakočević) sploh niso obravnavali navedb, ki jih je predložil pritožnik na 54 straneh, ampak samo (formalno) vlogo, ki jo je pripravila njegova odvetnica. Zoper to odločitev je pritožnik vložil zahtevo za revizijo. V zahtevi za revizijo pritožnik podrobno obrazloži, da materialno-pravno odločitve nižjih sodišč niso pravilne, saj je bila sodnica prvostopenjskega sodišča določena mimo pravil sodnega reda (!), med samim zaslišanjem strank se je izkazalo, da postopek vodi pristransko, da je neutemeljeno zavrnila izvedbo dokazov in zaslišanje prič, ter da tožnika šikanira. Nadalje je sodišče spregledalo dejstvo o trajanju zatrjevanega delovnega razmerja v obdobju dveh let in dveh mesecev, kar je v nasprotju s prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča, da na obstoj delovnega razmerja ne vpliva okoliščina, da dela ne spadajo v delokrog nobenega sistematiziranega delovnega mesta. Temeljni razlog za revizijo je bilo prav pomanjkanje sodne prakse glede instituta spregleda pravne osebnosti in odstop od sodne prakse (II Ips 315/2000).

Pritožnik se po več kot šestih letih sodnih bojev (od julija 2015) obrača na Ustavno sodišče, saj je storil vse kar je bilo mogoče in je ob tem izčrpal tudi vsa pravna sredstva. Poleg tega je bil večkrat šikaniran, med drugim tudi pri odobritvi brezplačne pravne pomoči, še posebej pa na prvostopnemu sodišču, kjer je navedeno sodišče očitno kršilo pritožnikove človekove pravice, kar se je ponovilo tudi na II. stopnji (Višje sodišče). Pritožnik je bil brezbrižno obravnavan tudi na Vrhovnem sodišču (mag. Rudi Štravs, mag. Nina Betetto in dr. Ana Božič Penko), ki je ravnodušno odgovorilo na pritožnikov predlog za dopustitev revizije in se pri tem izognilo obrazložitvi, zato je izdalo sklep o zavrnitvi zahtevka za dopustitev vložitve revizije na podlagi 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Pritožnik meni, da takšne kaskadne odločitve sodišč grobo kršijo ustavno zagotovljene pravice, in sicer enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave, pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave in pravico do varstva dela iz 66. člena Ustave.

I.

22. člen Ustave določa, da je Vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem /…/, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz določbe izhaja, da posameznik ne sme biti drugače obravnavan pri varovanju njegovih pravic. V konkretnem primeru sodišča niso upoštevala sodne prakse, oziroma je niso enako uporabila v bistveno enakem primeru, torej pri odločitvi o obstoju delovnega razmerja, ki bi ga po 2 letih in 2 mesecih dela za podjetje toženca, skladno s sodno prakso in zakonom morala ugotoviti. Prav tako pri spregledu pravne osebnosti sodišča ne sledijo zakonu in sodni praksi. Še zlasti Vrhovno sodišče bi v revizijskem postopku moralo skrbeti za enotno uporabo sodne prakse. Tožnika (ustavnega pritožnika) je zavrnilo z navedbami, da ne pojasni razlogov, zakaj naj bi sodišče odstopilo od sodne prakse.

23. člen Ustave določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah (nepristransko) odloči nepristransko sodišče. Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. V predmetni zadevi je sodnica odločala mimo pravil sodnega reda, kar je priznalo celo samo sodišče z obvestilom tožniku (ustavnem pritožniku), v katerem to pojasnijo kot "napako, ki pa ne vpliva na sam postopek". Nadalje pa je bil ustavni pritožnik s strani taiste (nezakonito določene) sodnice med samim postopkom šikaniran. Sodnica je neutemeljeno zavračala izvedbo dokazov in zaslišanje prič, ki bi potrdile njegove navedbe in bistveno vplivale na odločitev ter je večkrat vzbujala občutek nenaklonjenosti in vnaprejšnje odločenost glede tožnikovega primera.

(op. BB: Sodnica Božena Novak je bila dodeljena mimo sodnega reda, zavrnila je dokaze, dostavljene na CD (več kot 200 Mb dokumentov) in predlog za zaslišanje 16 prič.)

50. člen Ustave zagotavlja socialno varnost in določa, da imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje. Ustavnemu pritožniku država tako ni omogočila, da bi uveljavil delovno razmerje, iz katerega bi pridobil ustavno zajamčene pravice s področja socialne varnosti. V kolikor bi sodišča dopuščala izvedbo dokazov, zaslišanje prič in pravilno ter skladno s sodno prakso interpretiralo dejansko stanje, bi ustavnemu pritožniku priznalo obstoj delovnega razmerja, posledično pa bi bil ustavni pritožnik upravičen do socialnih pravic, zlasti do zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja.

66. člen Ustave jamči zakonsko varstvo zaposlovanja in dela. Ustavnemu pritožnika je bila kršena omenjena pravica, saj ni mogel uveljavljati zakonskega varstva glede zaposlovanja in dela. V kolikor bi sodišča dopuščala izvedbo dokazov, zaslišanje prič in pravilno ter skladno s sodno prakso interpretiralo dejansko stanje, bi ustavnemu pritožniku priznalo obstoj delovnega razmerja, posledično pa bi bil ustavni pritožnik upravičen do pravic, izhajajočih iz dela oz. zaposlitve.

Glede ostalih dokumentov, potrebnih za obravnavo, ustavni pritožnik prosi Ustavno sodišče, da pregleda arhivirani spis Ustavnega sodišča RS, pod opr. št. Up-179/21 in upošteva tudi vse tam navedene argumente s strani ustavnega pritožnika.

***
Na podlagi zgoraj navedenih argumentov uveljavlja ustavni pritožnik grob poseg v njegove, z Ustavo RS zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine.
Zaradi tega ustavni pritožnik predlaga, da Ustavno sodišče RS to ustavno pritožbo sprejme v obravnavo in odloči:

»sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II DoR 354/2020, z dne 11.12.2020 in sodba v imenu ljudstva Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 165/2020, z dne 11.5.2020 ter sodba in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 1491/2018, z dne 22.10.2019 se razveljavijo.«


VII. PRILOŽENI DOKUMENTI:
- sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II DoR 354/2020, z dne 11.12.2020,
- sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. U 550/2021-8, z dne 13.5.2021.

Glede ostalih dokumentov, potrebnih za obravnavo, ustavni pritožnik prosi Ustavno sodišče, da pregleda arhivirani spis Ustavnega sodišča RS, pod opr. št. Up-179/21 in upošteva tudi vse tam navedene argumente.

Ljubljana, 26.7.2022


ustavni pritožnik:
Blaž Babič
prek svojega zagovornika

- - - - - - - - - - - -

Če povzamem, je torej Okrožno sodišče v Ljubljani (op. BB: Marjan Pogačnik)

organiziralo, dopustilo in potrdilo "ustreznost" določitve sodnice mimo sodnega reda. Na tej točki se v normalni državi zadeva zaključi v korist oškodovanca.

Sodnica Božena Novak je nato kršila ZPP s tem, ko:
- me je neprestano prekinjala in mi jemala besedo na edinem razpisanem naroku,
- zavrnila množico pisnih dokazov na CD, s katerimi sem dokazoval svoje aktivno sodelovanje v start-up projektu,
- zavrnila predloge za zaslišanje 16 prič, ki bi potrdile tesno sodelovanje v spornem obdobju (2 leti in 2 meseca),
- ignorirala materialno-pravni inštitut spregleda pravne osebnosti (8. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1)),
- lažno tolmačila sodno prakso glede ugotavljanja obstoja delovnega razmerja, češ da v podjetju (start-up!) "sploh nismo imeli vzpostavljene redne proizvodnje".

Višje sodišče je mojo 54-stransko pritožbo popolnoma ignoriralo, čeprav sem v njej podrobno analiziral vse nepravilnosti in napake, ki so se zvrstile na 1. stopnji.

Na tej točki sem seveda moral menjati tudi odvetnika.

Vrhovno sodišče je zlorabilo ZPP, ki je v svojem 367.c členu globoko protiustaven, ampak to je sodna praksa, ki je bila vzpostavljena v zadnjem obdobju - prav z namenom uničevanja "ne-naših".

Ko sem želel pridobiti BPP (brezplačno pravno pomoč) za vložitev ustavne pritožbe (60-dnevni rok), mi je z zavrnitvijo na 7-ih straneh ponovno odgovoril Marjan Pogačnik. To zavrnitev sem kasneje uspešno spodbil na Upravnem sodišču, vendar je bilo za prvo odločanje na US prepozno - slednje je gladko zavrglo zadevo, češ 1 dan ste zamudili rok.

Tako "dosledni so bili v zadevi Up-179/21-5 (z dne 6. 9. 2021) naslednji sodniki: dr. Marijan Pavčnik, dr. Dunja Jadek Pensa in dr. Rajko Knez.

Šli smo še na ESČP, tam dobili odgovor, da "nismo izkoristili vseh pravnih sredstev", potem pa smo še enkrat poskusili izterjati pravico na US (gornje besedilo).

V zadevi Up-1146/22-6 je s sklepom, z dne 8.6.2023 senat v zasedbi dr. Rajko Knez (slednji ponovno!!!), dr. Rok Čeferin in dr. Špelca Mežnar mojo pritožbo zavrgel kot prepozno, po njihovo pa pogoji za izjemno obravnavo niso izpolnjeni.

ŠE NEKAJ SEM POZABIL DODATI: Na svojem TRR računu imam izvršbo v višini 750 evrov, ker mi je Okrožno sodišče (Marjan Pogačnik) naložilo plačati stroške BPP na 1. stopnji nasprotne stranke - ker sem "izgubil" ... zato sem moral ukiniti TRR na NKBM, ki je bil "predplačniški", namenjen kakšnemu nakupu prek spleta, ostane mi le še Sistemska NLB, ki mi je že znižala limit s 300 na 220 evrov. To so še te stranske drobtinice, kakršne se pač dogajajo v pravni stiskalnici Sistema.

- - - - - - - - -

V kolikor bi kdo imel voljo pomagati (sem na fb in tw), se seveda priporočam, na ESČP odvetnik ne želi več poskušati, kazensko ovadbo sodnice Novak odsvetuje, zaenkrat sem primer v osnovi predstavil Uradu Varuha človekovih pravic.

Ta zapis bo ostal trajni pomnik nekega primera - tokrat mojega - in ko se bo v Republiki Sloveniji vzpostavila pravna država, bo tudi ta primer moral v ponovno presojo.