Po več kot dveh letih je Ustavno sodišče uspelo ugotoviti, da o popolnoma evidentni in v-oči-bijoči neustavnosti volilnih in referendumskih kampanj - pač ne bo odločalo.

Pobudo sem oddal pred tremi volitvami in dvema referendumoma - in v bistvu bi jih morali takrat vse zaustaviti, ter zakona ustrezno popraviti, pa vendar je Ustavno sodišče šlo na roko politični vrhuški, ki še vedno skuša igrati igro demokracije, "kot da je vse v redu". Živimo v popolnoma zlagani demokraciji!



Kot ste lahko videli, so anonimno pobudo glede korona-ukrepov 2020 v obravnavanje, kljub popolni odsotnosti pravnega interesa, ki je sicer temelj za vse ostale pobude in pritožbe, sprejeli nemudoma.

Edini žarek zdrave ustavniške drže je sicer Klemen Jaklič (ob predsedniku US Rajku Knezu), ki je spisal tudi jasno ODKLONILNO LOČENO MNENJE.

Nekaj poudarkov iz njegovega mnenja:

Večina ustavnih sodnic in sodnikov je pobudo zavrnila z obrazložitvijo, da je bilo o tem vprašanju pred leti na Ustavnem sodišču že odločeno.[1] Odločitvi večine se nisem pridružil, ker se mi je po proučitvi omenjene precedenčne odločitve postavilo nekaj dodatnih bistvenih vprašanj, glede katerih kolegice in kolegi niso imeli odgovora. Eno od teh je, denimo, zakaj velja vezanost ustavnih pravic (enakopravnosti pri izvajanju pasivne volilne pravice v okviru uradne kampanje) zgolj v razmerju do oblasti, ne pa tudi npr. med tistimi zasebniki (v tem primeru zasebnimi mediji), ki so na trgu tako dominantni, da v kampanji enako odločilno, če ne bolj kot javni, prispevajo k oblikovanju volilne volje, ki se nato odrazi pri glasovanju na volitvah ali referendumu? V evropskem ustavnem pravu namreč kot pravilo velja t. i. doktrina Drittwirkung[2] oziroma vezanost ustavnih pravic tudi v razmerju med zasebniki.

Toda ko gre za nadvse dominantne zasebne medije, ki se odločijo tudi sami izvajati kampanjo (vabiti politične stranke na neposredna medsebojna soočenja ipd.), ne vidim, kako in zakaj bi lahko doktrino o zavezanosti tretjih k spoštovanju človekovih pravic kar izločili. Seveda je tudi zasebnik, ki je v nekem okolju tako dominanten, da na majhnem medijskem prostoru de facto prevzema tudi del javnih dolžnosti,[3] kar dolžnost spoštovanja in zagotavljanja enakopravnosti volilne pravice gotovo je, zavezan spoštovati človekove pravice. In enakost volilne pravice je ena od teh, po mnenju nekaterih je ta pravica celo predpogoj vseh ostalih pravic.[4] Kdaj, če ne v takem primeru, naj v evropskem prostoru tako zelo opevana doktrina Drittwirkung sploh velja? V nasprotnem primeru – če bi zasebni dominantni mediji nosilce pasivne pravice lahko obravnavali neenakopravno – bi pomenilo, da v neki državi enakopravne in poštene volitve lahko niso zagotovljene.

Dolžnost enakopravnega obravnavanja torej po moji oceni velja ne le za javne medije in medije v večinski državni lasti, pač pa gotovo vsaj tudi za vse tiste zasebne medije, ki imajo na tem majhnem medijskem prostoru dominanten vpliv na oblikovanje volilne volje.

To svoje stališče v okviru trditvene podlage primera pred nami omejujem zgolj na vprašanje kampanje, če se za izvajanje slednje medij odloči, zato so kakršnikoli potencialni protiargumenti, češ, da bi potemtakem zasebni medij moral voditi dve, tri ali celo štiri vzporedne uredniške politike, očitno napačni. Eno je splošna uredniška politika medija kot taka, povsem drugo pa enakopravna zastopanost političnih strank v okviru soočenj in predstavitev, ki so v omejenem ozkem terminu namenjeni izključno kampanji v smislu neposrednega soočenja v medijskem času in prostoru, ki je takšni neposredni kampanji vnaprej izrecno namenjen. Podobno je očitno napačen in intelektualno preveč pavšalen protiargument, da je javna televizija medij posebnega javnega pomena, zasebni medij, četudi morda dominanten, pa to ni.

Jasno je namreč, da je katerikoli medij, ki na tako majhnem medijskem prostoru odločilno vpliva na oblikovanje volilne volje, poleg vpetosti v zasebne interese avtomatično vpet tudi v zagotavljanje ene najpomembnejših javnih dobrin, tj. enakopravnosti volilne pravice in s tem enakopravnih, poštenih in legitimnih volitev kot predpogoja vladavine ljudi oziroma demokracije. S tem pa prihajajo tudi dolžnosti, o katerih govori omenjena doktrina vezanosti ustavnih pravic med tretjimi (Drittwirkung).

5. Na ta vprašanja, ki so se mi ob študiju precedenčne odločitve Ustavnega sodišča v tem primeru postavila, omenjena precedenčna odločitev ne odgovarja, prav tako pa odgovora nanje ob moji izrecni prošnji ni ponudil nobeden od sodnic in sodnikov. Zato zame vsebinsko prešibko utemeljenega sklepa (odločitev večine se zgolj sklicuje na to, da je Ustavno sodišče o taki zadevi v omenjeni odločitvi pred leti že odločilo) nisem podprl. Na izzive novih ključnih vprašanj bi bilo pred glasovanjem – in v prihodnje – najprej treba odgovoriti, sicer prihaja do načina odločanja, ki ne temelji toliko na argumentih kot le na sami podlagi dejstva odločitve večine. Slednji pristop k odločanju o javnih vprašanjih je v ustavni demokraciji praviloma rezerviran za kakšen drug organ, ki odloča po diskreciji, ne za ustavno sodišče. 

7. Podobno kot je bilo ugotovljeno v I. točki tega ločenega mnenja,  se je večina sodnic in sodnikov ob zavrnitvi pobude tudi glede teh očitkov sklicevala na preteklo prakso Ustavnega sodišča, ki je pobude s tovrstno vsebino že zavrnilo, ter dodala, da v tej pobudi kakega novega argumenta ni.  Kot sem ugotavljal že v zadevi št. U-I-408/18,[5] me takšno hitro razlogovanje večine ne prepriča. Ustavno sodišče namreč predmetne omejitve pravice do enakopravnega sodelovanja v kampanji v resnici ni celostno vsebinsko obravnavalo.
Že obvezna zapoved vsaj enega ali dveh soočenj parlamentarnih strank z neparlamentarnimi bi bila pomembna dodana vrednost vsaki demokraciji, obenem pa takšna še vedno dokaj mila, a obvezna korekcija določbe v ničemer realno ne more ogroziti omenjenega legitimnega zakonodajalčevega cilja.
Ker torej ni razumnega razloga, da v takih primerih od zakonodajalca ne bi zahtevali uporabe za pravice manj obremenjujočega sredstva za zagotovitev legitimnega cilja, to predstavlja precej očitno kršitev ustavnega načela sorazmernosti.

8. Tega preprostega vsebinskega razlogovanja nisem našel v dosedanji presoji Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje večina, češ, da je bilo vprašanje neenakopravnega omejevanja kampanjskih pravic neparlamentarnih strank že presojeno in da v pobudi ni ničesar, o čemer ne bi že presodili. Da je bilo odločeno o kakšnih drugih vsebinskih vidikih, pa seveda ni dovolj, saj obstaja tudi opisani vidik. Zato za takšno, po moji oceni prehitro odločitev večine nisem mogel glasovati. Če bi v prihodnje katera od morebitnih bodočih pobudnic izrecno izpostavila kakšno različico opisanega vsebinskega argumenta, ni izključeno, da bi Ustavno sodišče takšno pobudo moralo bolj temeljito obravnavati.
 
DDr. Klemen Jaklič l. r.
Sodnik

- - - - - - - -

[1] Sklep št. U-I-308/05, z dne 9. 2. 2006.

[2] Doktrina Drittwirkung izvira iz nemške ustavnosodne prakse, v slovensko pa jo je kot enega od pomembnih ustavnih načel vnesla že prva sestava Ustavnega sodišča. Več o tej doktrini, vezani na svobodo izražanja in "pluralizem", glej npr. A. Teršek, Svoboda izražanja. Komentar 39. člena Ustave Republike Slovenije. Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 45–49. Avtor med drugim navaja: "Ustavne in konvencijske pravice in svoboščine je zato treba pravno varovati tako v razmerju med državo in pravnimi subjekti kot med samimi (civilnimi) pravnimi subjekti. Zato imajo te pravice in svoboščine učinek sevanja – upoštevati jih je treba pri vseh pravnih razmerjih" (str. 47).

[3] Primerjaj tudi z idejo t. i. public function doktrine v ustavnosodni praksi Vrhovnega sodišča ZDA.
 
[4] B. Cardozo, Palko v. Connecticut, 302 U.S. 319 (1937), kjer Cardozo pravico do svobode izražanja posredno poveže z volilno pravico, skupaj pa tvorita predpogoj svobodnega oblikovanja politične in volilne volje ter s tem na pravilen način vsebino vseh ostalih pravic, ki jih nato določa zgolj v takem okolju resnično legitimno izvoljeni zakonodajalec.

[5] Sklep št. U-I-408/18, z dne 18.12.2019

----------------------------------------

Na 10. seji 9.4.2020 so zavrnili tudi pobudi

U-I-432/19-6 - Vilija Kovačiča in Janka Vebra

ter

U-I-388/18 - Združene levice – demokratične stranke dela in Novih socialdemokratov

Tudi v teh primerih je dr. Klemen Jaklič glasoval proti odločitvi večine in spisal odklonilni ločeni mnenji, vredni branja.