ali...
 
O zakulisju III. SLOVENSKE POLITIČNE LIGE


Naj malo predahnem, saj je čas za nekaj izredno pomembnega. Kot ste že lahko ugotovili, se je v mojem celotnem političnem delovanju vlekla predvsem ena "rdeča vrvica", sestavljena iz nekaj niti. Vse so bile na podobno temo - politični sistem ni demokratičen.

Ko vam to danes kdo pove, večina žal odmahne z roko, saj "vsi že vse najbolje vedo" in "to ni pomembno", jaz pa ne bom šel mimo tega. Nisem šel in ne bom.

Kaj nam bodo vsa odločanja, takšna in drugačna, ko pa v osnovi ljudstvo pri tem nima resnične besede, nesistemske stranke pa so načrtno medijsko postavljene v kot, oziroma senco, kjer so njihovi argumenti ali pomisleki popolnoma prezrti? Ko se vi sami v življenju odločite za nekaj, je bistvena izkušnja, ki jo dobite po odločitvi. Samo na ta način rastete, na svojih napakah in pravilnih potezah, če te refleksije ni, ostajate na ravni nedoraslega otroka, za katerega bodo odločali drugi.

Gremo po vrsti:

1. Financiranje političnih strank je diskriminatorno (23. člen ZPolS). Financiranje strank je temelj od temelja vsakega sistema, ki bi ga hoteli šteti za "demokratičnega". Ga ne poznam človeka v Sloveniji, ki bi se s tem ukvarjal vsaj 10% toliko, kot sem se sam. Še več, večina "borcev", ki mi je prišla na pot, je to vsebino preslišala, bodisi zato, ker je ni bila sposobna dojeti ali pa ker niso imeli takih navodil.

Tudi zato sem moral ugotoviti, da večina "političnih igralcev" v "političnem gledališču Slovenije" sodi v eno od treh skupin: amaterji, egotripi ali agenti.

2. Način zbiranja podpisov za referendume in volitve je neustaven, prek Upravnih enot, ki jih ima pod nadzorom izvršilna veja oblasti, Ministrstvo za notranje zadeve.

3. Volitve in referendumi so nedemokratični in neustavni, tu ni več nobene dileme, čakam samo še na peti dobljeni primer na Ustavnem sodišču, čeprav zavlačujejo že onkraj okusnega.

So seveda še druge vsebine iz t.i. političnega prava (pri nas tega področja še niso uspeli odkriti, v tujini pa sta širina in pomen dosti jasna), ampak so v primerjavi s temi tremi drugotnega pomena.

Pa zdaj jaz vas vprašam: Ali si te vsebine ne zaslužijo največ pozornosti, več kot katerakoli druga problematika?

Meni pomenijo toliko, da sem začel po svojem 30. letu jasno zaznavati, da se jim "sotrudniki" naravnost sumljivo izogibajo, mene pa poskušajo preusmerjati s svojimi "velikimi temami". Takrat sem tudi začel dojemati, kako velika dimenzijska razdalja je med "kraljestvom besed" in "kraljestvom dejanj". To mi je veliko pomagalo, da mi vsi kasnejši pritiski niso prišli tako do živega.

------------------------------

Naj se torej vrnem v obdobje pred 2006. Takrat sem delal na Radiju Slovenija, družil sem se z ekipo GA-GA in Sašo Hribar si je zaželel višjo plačo. Utemeljili so mu jo tako, da je postal šef eksperimentalnega programa. Eno od idej mi je uspešno prodal, sam pa sem napisal format oddaje in ji dal ime - Veseli pušeljc. Kisli imitator Šarec, sicer površni ljubitelj zgodovine, je bil njen voditelj na odru. Sam sem imel neformalno vlogo organizatorja in deklice za vse. V prvi sezoni je oddaja postala uspešnica, a čez poletje je Marjan sam blestel pri oblikovanju lestvice "ljudskih pesmi", ki smo jih v "unplugged" verziji pridobili prek sezone. Po poletju me je Šarec poklical in mi razložil, da me "več ne rabijo". Jasno, organizacijo snemanj sem že popolnoma utekel. Nisem se niti upiral, saj sem vedel, da je v ozadju tudi politika. Nisem si pa niti pod razno predstavljal, kakšno "nagrado" bo kasneje dobil slavohlepni Marjan, srednješolska zguba in kričavi glumač.

Glede na to, da smo bili kot Nova in Neutro stebri EU- in NATO- kritike, sem pač take reči že davno sprejel v zakup.

Tu je na mestu objaviti nekaj (naključnih) povezav, da boste dobili občutek, na kakšnem nivoju smo se vrteli okoli leta 2000, do referendumov 2004. Pravzaprav je prav moje vedenje o referendumih dalo potreben zagon, da smo pritiskali s potrebo po referendumskih potrditvah vključevanja.

- žal posnetka, ko sem mlel Mira Cerarja na Radiu Študent ni več na spletu (sem ga pa shranil na Dropbox);
- "NATO, kakšno varnost potrebujemo?" - kasneje mi je bil Gorazd Kovačič tako nevoščljiv, da mi je očital, da mi gre "samo za socialni kapital", ker se je pojavila že druga okrogla miza, na katero sem se po uspešni prvi (kamor si nihče drug ni upal) spet javil (+ še ena povezava);



- isti Gorazd Kovačič je karierno uspešno vnovčil "urednikovanje" knjižice, ki pa sem jo prevedel prav jaz - Temeljna kritična dejstva o Evropski uniji;
- pri Evrotitaniku me je G. Kovačič končno "premagal", pri čemer je popolnoma ignoriral čudovito besedilo, ki sem ga sam predlagal v prevod: Is Europe ready for EMU? Njegovega brata Mateja pa vprašajte, če bi lahko spet kam objavil vse tiste materiale, ki smo jih kot Neutro objavljali. Verjetno ne bo za to, varna služba v varnostnih sistemih je le varna služba. Njun očka, kot dežurni Milanov "krščanski socialist" bo že vedel;
- Kongres evropske prihodnosti, 2000
- Represija po ukazu, 2001

Referenduma sta bila seveda nedemokratična, ampak to bo morda pomembno šele našim zanamcem, ko se bodo spraševali, kako je lahko vse propadlo tako globoko...

Nato je prišel Bruselj, pol leta "političnega seks turizma", kot sem ugotovil za večino, ki je tja prišla delat "evropsko politiko".  In se pojavi Drevenšek s Šiškom (pa Mario je bil zraven, o tem sem na fb že pisal). Menda so hoteli delati biznis, pa jih je Riemer že prehitel, saj so šli vsi gradbeni stroji v Slovenijo prek njegovih kanalov.

Vsekakor sem imel Drevenška in njegovih psiholoških trikov že čez glavo, zato sem zlahka v Šišku videl "boljšega borca", ker ga je zanimala zgodovina Slovenije dosti bolj iskreno, kot Drvenega. Od takrat dalje sem se prek lektoriranja preštevilnih knjig in člankov naučil toliko, da lahko mirno trdim, da smo Slovenci evropski staroselci, če želite aboridžini, ostali pa so se prišli kvečjemu past na našo omiko in kulturo. Lahko gre namreč Mujo iz Slovenije, ampak ne more več Slovenija iz njega.

Nato sem pomagal še Eleni Pečarič pri predsedniški kampanji in si 2007 prislužil celo prenosnik. Vložila je nekih 5 do 7 tisoč evrov v kampanjo in dobila 0'9% glasov. Neuradno sem bil vodja te njene kampanje, samo kaj, ko ji ego ni dal miru in se je šla na polovici kampanje zatreskat vame, na tretjini kampanje pa se je šla na lastno pest slikat s komunistom Janezom Stanovnikom in pionirsko čepico na glavi.

Primerjajte, laž je nesmrtna DUŠA komunizma:

Po duši mlada partizanka | MLADINA.si

Po duhu sem mlada partizanka | Dnevnik

Spet sem videl, kako so si ljudje pripravljeni sabotirati projekte - iz teh ali drugačnih razlogov. Mimogrede, enak rezultat je pred petimi leti dosegel Drevenšek, ki je v kampanjo vložil približno 20 tisoč evrov, ampak me je takrat že odgnal in najel "prave profije", z Anušo Gaši na čelu.

Torej sem imel nekaj malega tudi zadoščenja, kljub sabotaži kampanje s strani "naprednega" Marka Breclja (Stranka Akacije), ki mu ni uspelo ukrasti 1.800 podpisov v korist Elenine kandidature - če še ne veste, s temi podpisi se namreč na veliko trguje, saj na podpisnem listu (zanimivo!) namreč ni bistvenega podatka. Imena in priimka kandidata, ki ga kot volilec na UE osebno podprete.

Kot bomo kasneje videli, je tudi Šiško v zadnji predsedniški kampanji izvedel "partizanski obrat", pri čemer sta mu pomagala stara Drevenškova (in tudi moja) "znanca", Marjan Poljšak in Vilko Brus. Sicer pa sem o podobnih nakladačih in prestreznikih že pisal. Nikoli se jih ne manjka. Šiško se je družil tudi z Rastkom Plohlom.

Ni za verjet, kako so vsi ti navedeni egotripi in/ali agenti ugotovili, kako da je prav z mano nekaj narobe :D

Anica bi jim kar zaploskala. Ampak do nje še pridemo. Ni več daleč...

NAPREJ NA 5. DEL