Zdaj se predvaja
blaz.babic
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
SRBI V SLOVENIJI – NEŽEN POGLED Tudi če ne bi bilo Srbov v Sloveniji, bi slovensko ljudstvo, tako kot druga evropska, precej hitro odmrlo. ...

Anej Sam

SRBI V SLOVENIJI – NEŽEN POGLED



Tudi če ne bi bilo Srbov v Sloveniji, bi slovensko ljudstvo, tako kot druga evropska, precej hitro odmrlo. Naši Srbi pa bodo, s pomočjo slovenskih levih intelektualcev in stranke Levica, ta proces pospešili.

Proces odmiranja (več umrlih kot rojenih) nastane, ko prebivalstvo spozna ali podzavestno začuti, da je ogrožena njegova duhovna substanca. V evropskih deželah je ta proces nastajal v drugi polovici prejšnjega stoletja – »količina« novih navad in antikulture priseljencev je prebila »varovalno opno« duhovne ter socialno-etične substance prebivalstva in se je sprožil alarm: Ne rojevati (kako evropski politični in intelektualni sodrgi, ki danes zagovarja priseljevanje, dopovedati, da je bilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja preveč priseljencev ter da je optimizem prebivalstva edino zagotovilo rojevanja, obstoja torej). Zaradi dobroželjnih Srbov, ki Slovenijo doživljajo kot svojo domovino, zaradi slovenskega naroda in vseh bivajočih, je dobro opozoriti na srbski nacionalizem in nekatere posebnosti tukaj živečih Srbov – nadutost večine ter pokvarjenost intelektualcev.

POKVARJENOST SRBSKIH INTELEKTUALCEV IN POLITIKOV
Za lažje razumevanje, beseda o Srbu Danilu Kišu in Srbkinji Ceci. Danilo Kiš (1935-1989) je literarni ustvarjalec, javni intelektualec in moralni lik, kakšnega človeštvo zmore enkrat v stoletju. Čeprav je njegov Peščanik (Peščana ura) preveden v skoraj vse evropske jezike, njegova literarna dela niso ovrednotena – preprosto, to je ob Krleževih romanih najboljša evropska literatura dvajsetega stoletja (tega pa ni nihče povedal). Ob tem je Kiš, kot »hišni« avtor najbolj prestižne svetovne založbe (Gallimard) in vodja katedre za slavistiko na eni izmed najbolj prestižnih svetovnih univerz (Sorbonne), briljiral v evropski stvarnosti kot javni intelektualec. V Jugoslaviji pa je najmočnejšo sled zapustil s knjigo Čas anatomije (Ura anatomije), s katero je v voltaireovski maniri – intelektualno superiorno, neprizanesljivo in do očarljivosti duhovito obračunal s primitivnim srbskim nacionalizmom. In je povsem razumljivo, da je po njem poimenovan novoustanovljeni Srbski kulturni center (SKC).

Ceco pa poznamo vsi – turbo folk pevka, soproga vojnega zločinca Arkana (umorjen v mafijskem obračunu); v balkanski vojni je bila precej dejavna: pela je srbskim vojakom na bojni črti, kajti njeni verzi in glasba poživljajo ubijalske strasti. Lani je postala del srbskega izobraževalnega sistema – njeni verzi so obvezno branje.

SRBSKA POKRAJINA BELA KRAJINA
Gradnji in delovanju SKC Danilo Kiš (dozidek Pravoslavne cerkve) je Slovenija namenila (in to počne še naprej) veliko denarja vseh nas. Kiševa dela v slovenščini in približevanje Kiša slovenskemu bralcu, pa je prvo, kar bi morali narediti. V skoraj desetih letih delovanja pa v tem »hramu srbske kulture« ni bila prebrana niti ena vrstica Danila Kiša. Namesto tega imamo v Sloveniji spektakularne Cecine koncerte, množične odhode (Srbov in Slovencev) na najbolj zagovedne glasbene »festivale« v Srbijo, krepitev kulta Slobodana Miloševića in ideje »Svi Srbi u jednoj državi«, čedalje pogostejše zahteve za spremembo ustave in status manjšin za pripadnike narodov bivše skupne države (po tem bi imeli Srbsko pokrajino Belo krajino, pa odcepitev ...).

Na različnih debatnih forumih že leta poteka vsiljevanje mnenja: Srbi-vitezi, Slovenci-dunajski skrbniki konj (domislica rok glasbenika Bore Đorđevića – »bečki konjušari« – ki zdaj ponižno prosi za slovensko državljanstvo). Dober opazovalec bo opazil, da imamo to – seveda v bolj izbrušeni obliki – tudi v klasičnih javnih občilih, na »nacionalki« in javnem življenju nasploh. Postopoma se oblikuje prepričanje, da le »odločni« in »superiorni« Srbi lahko okrepijo življenjskost »anemične« Slovenije. Vemo pa: nacionalist ni le tisti, ki nacionalistično deluje; je tudi tisti, ki bi se primitivizmu lahko zoperstavil, tega pa ne počne. Poglejmo, kdo so ustanovitelji SKC Danilo Kiš: Dušan Jovanović, Marko Milosavljević, Svetlana Slapšak, Nikola Damjanić, Milica Antić Gaber, Aleksandra Banjanac Lubej (soproga prvaka stranke Solidarnost). Vsi so torej medijske osebe, ki imajo močan vpliv na oblikovanje javnega mnenja. Nihče med njimi pa se nikoli ni zoperstavil srbskemu nacionalizmu. Lahko torej mirno zapišemo: vsi so srbski nacionalisti. Zraven so paroh Peran Bošković (v sodnem postopku zaradi suma, da si je prilastil proračunski denar, ki je bil namenjen SKC Danilo Kiš), Petar Damjanić (brat Nikole Damjanića; svojčas šefa kabineta predsednika tiste »čudežne« srbske države s sedežem v Kninu), pa Aleksandra Stanković, ki živi v Zrenjaninu (Vojvodina), torej osebe, ki vzbujajo nelagodje, dvome... Država pa jim zagotavlja proračunski denar.

In ko vemo, da vsi ti ljudje počnejo prav tisto, zoper česar se je strastno bojeval Kiš do zadnjega diha, imamo na dlani: brutalna zloraba imena najsvetlejšega lika novejše srbske zgodovine. Celovita človeška gniloba srbskih intelektualcev v Sloveniji.

STRANKA LEVICA OPRAVLJA UMAZANE NALOGE
Ravnanje Srbov v Sloveniji – tistih »navadnih« posameznikov - je še nekako razložljivo. Pet stoletij so bili »manjšina« na lastni zemlji (dan kosovskega boja pa jim je največji praznik), po tem pa narkoza kraljevskega romantizma kot edina nacionalno-religiozna tolažba na tem svetu, bog moj...

Ravnanje slovenske države in dela prebivalstva pa čaka na znanstveni psiho-diagram. Naj ob zapisanem omenim še nekaj primerov (sicer jih je za obsežno knjigo). V zadnjih nekaj mesecih sta bila osrednja govorca v treh najpomembnejših nacionalnih dogodkih v Sloveniji Srbkinja Lara Janković in Srb Goran Vojnović. Osebi, ki imata vsak dan dostop do osrednjih medijev, rojakom, ki primitivno-nacionalistično delujejo pa nikoli nista namenila ene streznitvene besede. Srbska nacionalista torej.

Spremembo ustave (posledično bi nastala Srbska Bela krajina) zagovarja stranka Levica, bistveni vpliv pa imata Srbkinji Violeta Tomić in Lara Janković. Tomićeva vsak dan s parlamentarnega odra »razsvetljuje« slovensko desnico, Srbom pa ni namenila ene tovrstne besede. Za številne Slovence pa je up. Naprej, trener rokometne reprezentance Veselin Vujović, ki po definiciji predstavlja Slovenijo v tujini, zelo pazi, da ne bi izgovoril niti besede slovensko. Kljub temu da krši predpise, ni sankcioniran, še več, priljubljen je skoraj kot Turek Burak. Zaradi Srba (iz Črne gore) Budimira Vujovića, ki je po referendumu leta 1991 zapustil Slovenijo zaradi usposabljanja za pilota (v Srbiji), misleč, da bo s to veščino lahko prispeval k »spametovanju« slovenskega ljudstva, so vsi levičarski mediji v »luftu«: človek še vedno nima državljanstva.

In še, Zoran Janković! Dobro, ni nujno, da smo vsi seznanjeni z njegovim konceptom »investicijskega urbanizma« (gradiš, da bi preplačal in služil), vsi pa vemo: banke (torej vsi mi) in številna podjetja (državljani, ki pošteno ravnajo) so morali odpisati ogromno dolgov njegovim sinovom. Torej vse nas izkorišča in ponižuje, del politike in prebivalstva pa ga obožuje.

In tako naprej, tega je za obsežno enciklopedijo absurdov. In če je v državi še kaj skrbi za slovenskega človeka, bo nekdo moral osvetliti enigmo srbsko-slovenskega odnosa.

Ko navaden, duhovno zdrav posameznik vse to opazuje... Da, prežema ga občutek brezizhodnosti, obupa... In – čedalje manj rojeva. Prvorazredna tema, torej.

Slike članka
Zadnje objave
Pismo Dimitrija Kebeta, uredništvu National Geographic
Pismo Ane Karantanske: Na morje ali v Auschwitz?
Že druga nepopolna preglednica minulega dela
Lažna svoboda Gibanja Svoboda, 2. del
Lažna svoboda Gibanja Svoboda (1. del)
Najbolj obiskano
1
Pismo Franca Majcna, z roba preživetja njegove družine
2
Nova tlaka slovenskega naroda - Franc Jeza, 1959
3
Volitve v DZ 2022 - seznam strank
4
Kriminalna norost ihanovcev, slovenske epidemiološke stroke, na čelu z dr. Ihanom
5
Pismo Ane Karantanske: Na morje ali v Auschwitz?