Upravičeno zaskrbljena mati mi je poslala naslednji prispevek v objavo na blogu. Vmes sem dodal nekaj svojih opomb in kakšno povezavo.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

OTROCI SO NAŠE NAJVEČJE BOGASTVO

Kot vsako leto, ko se približuje poletje, razmišljam o novih dogodivščinah s svojim sinom. Veselim se dolgih dni preživetih na soncu, voženj s kolesom in druženja z njegovimi vrstniki ter seveda njihovimi starši. Kaj hitro pa pogovor nanese na temo morje. Kam pa bosta vidva šla? Jah, seveda se elegantno ognem odgovoru. V srcu pa praznina, bolečina, česa vse svojemu otroku ne morem privoščiti, kljub temu da sem zaposlena za poln delovni čas. Tak podvig je zame misija nemogoče.

V šoli opazim razpis za brezplačno letovanje otrok na Debelem rtiču, organizator Rdeči križ Slovenije. No, pa le še obstajajo ljudje z velikim srcem, ki so pripravljeni pomagati. Super, pomislim! Veselo odhitim k šolski svetovalki, prijavim otroka in se veselim odgovora. Po treh tednih pismo v nabiralniku: Vaš otrok je bil izbran. Je lahko kaj lepšega! Nekaj stvari imava doma, nekaj še dokupiva in je pripravljen.

Termin odhoda ravno ob zaključku šolskega leta. Saj je bilo dolgo, naporno, fant se je trudil in ga tudi zelo uspešno zaključil. In to morje naj bi sledilo, kot še sladek zaključek. Pred tem sem še vabljena na sestanek na sedež organizatorja. Načeloma nisem pričakovala ničesar pretresljivega in novega. V mislih sem imela zgolj podajanje informacij v zvezi z letovanjem. Vabilu je bilo dodano tudi soglasje, ki ga je bilo treba izpolniti in podpisati. Pa me je zmotila ena manjša stvar.



Namreč, zdravstveni programi me niso motili. Da se otrok udeleži športnih dejavnosti, likovnih in ustvarjalnih delavnic je skoraj samoumevno. Saj cel dan pa res ne moreš biti na plaži. Smo si pač različni in za vsakega se bo kaj našlo. Animacije na takšen in drugačen način otrokovo doživetje samo še dodatno obogatijo. Zmotilo me nekaj drugega.

Jaz kot starš, naj bi dovolila strokovne raziskave v okviru različnih inštitucij... Zanimivo, sem si rekla in odšla na sestanek.

Vodja letovanja se nam predstavi in takoj vpraša, če ima kdo že na začetku kakšno vprašanje. Javim se in čisto informativno vprašam o kakšnih inštitucijah govorimo in kakšne raziskave naj bi se izvajale na naših otrocih v času letovanja. Sledi nasmeh, izmikanje odgovoru. Še enkrat vprašam isto in poudarim, da želim samo vedeti, o čem točno govorimo. Spet brez odgovora. Hmm, postane sumljivo. V meni dvom! Takoj! Kot mati, ki sama živi s sinom sem še posebno občutljiva pri teh zadevah. No, ne želim diskriminirati celovitih družin, da se razumemo. A ko si sam zadolžen za skrb za otroka, je ta zaščitniški nagon še močnejši.

Nadaljujem z vprašanjem in pričakujem odgovor. Nisem ga dobila. Tudi po šestih poskusih ne. Nato mi je bilo (že napol izpolnjeno!) soglasje vzeto iz rok in na krut, hladen način rečeno: »Gospa, Vaš otrok pa ne bo šel z nami na morje.« Prosim? Kar tako... brez pojasnil...-vprašam še enkrat. Ja, če soglasja ne podpišete, otrok ne gre na morje.

Ampak jaz samo želim izvedeti zakaj gre! Samo vprašanje sem postavila!

Kljub temu ostanem na sestanku. Ne morem verjeti, da so ostali starši popolnoma mirni in jih niti ni zmotilo to, da bo nekdo nad njihovimi otroci izvajal nekakšne raziskave. Kot da se jih to ne tiče! Neverjetno. Sama sebe skušam pomiriti s pozitivnimi mislimi, diham, diham...

Sestanek se nadaljuje. Gospa nam poda informacije o poteku letovanja. In stvar se samo stopnjuje.

Fantje in dekleta nimajo ločenih sob, preoblačenje poteka v toaletnih oziroma kopalniških prostorih, na plažo se hodi z vodo (večja posoda) in enim (1) kozarcem, iz katerega vsi pijejo.

Opoldanski počitek je nekakšna igra na prostem (žgoče sonce?!?), spanje zeeelo pozno. Posledično tudi vstajanje, malo pred zajtrkom. Na sladoled se ne hodi ob plaži, ampak ne vem kam, do prve trgovine peš. Ne bom več pisala in če po pravici povem, nisem več niti prisotna z mislimi pri sestanku. Odločim se, da otrok ne gre z njimi na letovanje. Odidem domov.

Naslednji dan pokličem na šolo, ki je prva dala razpis o letovanje. Svetovalki preberem celotno soglasje in vprašam, če kaj vedo o tem. Negativno presenečena mi pojasni, da nimajo nič s tem in niti nimajo informacij, da se kaj takega dogaja. Obrazloži mi, da je že samo soglasje vsebinsko protizakonito.

Namreč s 25.5.2018 uredba EU o GDPR menda zahteva, da mora biti v vsakem soglasju vsaka stvar napisana s svojo postavko in možnostjo strinjanja ali ne. Tega tukaj ni. In ravno zato je protizakonito. Stvar bi morala biti urejena še pred začetkom pošiljanja soglasij staršem.

Pokličem organizatorje letovanja (lokalni Rdeči križ), jim obrazložim, da soglasje ni zakonito. Povem podrobno tudi zakaj. Povedo mi, da bodo stvar preverili. Naslednji dan mi sporočijo, da tudi oni nimajo nič s tem. Da je soglasje pisano s strani Debelega rtiča. Se pravi so ga dobili vsi starši, vseh otrok, ne glede na organizatorja letovanja na Debelem rtiču.

(tukaj sledi opomba BB: prične se sprenevedanje, kdo pravzaprav je »pravi organizator«!)

Stvar je vsekakor vredno vzeti pod drobnogled.

In kje sem sedaj, se vprašam. Na osnovi nezakonitega soglasja, ki ima v sebi tudi sporno točko, zaradi katere ga nisem želela sprejeti, moj otrok ne gre na morje...

Zaradi varnosti otroka, ki je na prvem mestu in samo enega zastavljenega vprašanja zaskrbljenega starša, otrok ne sme na morje. Žalostno.

Verjamem, da nisem edina.

Verjamem, da je bilo še kakšnemu staršu kaj spornega v tem soglasju.

Verjamem, da še nekdo od staršev podrobno prebere, kaj podpiše.

Je za to kriva današnja družba? So to človekova merila, nazori, načela...

Kaj je to danes, da ljudje ne opazijo kaj se jim dogaja pred nosom? Se mora zgoditi kaj krutega, da nas zbudi? Bomo čakali?

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

BB: Ne morem dodati drugega, kot poziv, da ta sestavek delite čimbolj, da se zbudi kak novinar/-ka in razišče, kaj se pravzaprav dogaja na Debelem rtiču in v Rdečem križu.

Staršem pa - vi ste prvi in edini varuhi svojih otrok !!!