Sedanja zakonska ureditev zbiranja podpisov za predsedniške kandidature, ki jo urejajo predvsem 12., 13. in 14. člen ZVPR, v povezavi s 43., 44. in 47. členom Zakona o volitvah v državni zbor (v nadaljevanju ZVDZ) in obrazec Obr.P-1, je protiustavna.

Protiustavnost postopka zbiranja podpisov bo opisana v treh poglavjih:

- Število podpisov
- Nedoločenost kandidatov
- Trgovanje z glasovi in vprašanje tajnosti volilne pravice


1. Število podpisov

V 12., 13. členu ZVPR so navedena prepisana števila podpisov volilcev. V kolikor je kandidat neodvisen, mora zbrati 5.000 podpisov podpore in 3.000 podpisov, v kolikor ga podpira politična stranka.

Trenutno je ocena skupnega števila zbirateljev podpisov 20, skupnega števila podpisov, ki jih morajo ti kandidati zbrati, pa 86.000. Dva od zbirateljev podpisov sta vlogi že vložila.

vir:
http://www.publishwall.si/blaz.babic/post/317930/kdo-so-osebe-ki-zbirajo-podpise-za-predsednisko-kandidaturo

14. člen ZVPR se glede načina zbiranja teh podpisov sklicuje na 43. in 47. člen ZVDZ. V teh členih je predpisan način zbiranja (pravtako z obrazcem) za zbiranje podpor kandidatnim listam političnih strank pred volitvami v DZ.

Problem je v tem, da je pri zbiranju podpisov za volitve v DZ potrebno zbrati bistveno nižje število podpisov!

Volilnih enot v državi je osem (8). V vsaki od enot mora politična stranka zbrati od 50 do 100 podpisov volilcev (na overjenih obrazcih), kar na nivoju celotne države pomeni od 400 do največ 800 podpisov (večina strank skuša izpeljati postopek iz 3. odstavka 43. člena ZVDZ, da si olajšajo delo). V primeru neodvisnih kandidatov (44. člen ZVDZ) je potrebno v vsaki enoti zbrati po 1000 podpisov, vendar se tega načina praktično ne loteva nihče več, saj bi bilo v tem primeru zbrati zahtevnih 8.000 podpisov za celotno državo.

Realistična je torej ocena, da na vsakih volitvah približno 20 strank zbira po 400 podpisov, kar skupaj znese 8.000 podpisov za potrditev vseh kandidatnih list. Kot smo navedli zgoraj, pa se za potrditev vseh kandidatur za predsedniške kandidate sedaj zbira kar 10-krat več podpisov. Pobudnik trdi, da obeh postopkov ni mogoče enačiti, še najmanj po načinu zbiranja podpisov.

Da bo problem še bolj jasen, dodajmo opis načina zbiranja podpisov za referendumsko zahtevo. V podobnem času (35 dni) je zanjo potrebno zbrati 40.000 overjenih podpisov. To zbiranje je urejeno v 2. odstavku 16.b člena. Mimogrede, prav ta člen je zaradi drugih ustavno-pravnih vprašanj trenutno v presoji ustavnosti na US (U-I-96/17, isti pobudnik).

Tisto, zaradi česar pobudnik izpostavlja pomembnost primerjave med »referendumskimi« in »predsedniškimi« podpisi je dejstvo, da je pri referendumski zahtevi prav US že ugotovilo neustavnost in je zakonodajalcu naložilo, naj določi dodatne načine zbiranja podpisov – vse pravtako na podlagi vlog, ki jih je v preteklosti spisal prav isti pobudnik (U-I-217/02; http://odlocitve.us-rs.si/sl/odlocitev/US24415 , http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ODLU804 )

Zakonodajalec je nato decembra/grudna 2006 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi (ZRLI-D), Uradni list RS, št. 139/06

http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4748

v katerem je prek člena 16.b. dodal naslednje štiri (4) načine zbiranja podpisov:

- na konzularnih predstavništvih,
- v javnih zavodih (bolnišnicah, domovih za starejše, za hendikepirane/invalide...),
- prek spletnega certifikata in
- obisk volilne komisije na dom,

saj je šlo za reševanje akutnega problema najmanj polovice volilnega telesa! (vsi nepokretni, zaposleni, vsi v tujini, vsi v zavodih, zaporih, vojski ...)

Če torej povzamemo urejenost zbiranja podpisov v preglednici (UE = Upravne Enote):

namen podpisov_________ število podpisov _______  način zbiranja

“zakonodajno-iniciativni” __  5.000 __________   1 način (UE) + 4 dodatni načini (*)
“referendumski” __________40.000 __________   1 način (UE) + 4 dodatni načini
“državnozborski” _____ pribl. 8.000 ______________    1 način (UE)
“predsedniški” _______ pribl. 86.000 (!!!) ________     1 način (UE)

(*) - v spletni verziji ZRLI  se 59. člen še vedno sklicuje na »5. odstavek 13. člena«, pri čemer gre verjetno za pomoto, saj bi moralo iti za vsebino, ki jo določa 16.b. člen. Očitno gre za tako zaprašeno zakonodajo, da se glede tega nihče ne vznemirja. Predloge zakonov sta namreč v 26-letni zgodovini države vlagali le dve civilni pobudi, z vsebino konoplje, pa še te zakone je Državni zbor nato povozil in izničil.

Kako torej, da pri vsej pravni hiper-reguliranosti pride do take diskrepance, takega odstopanja? Kako je lahko za 10-krat povečano število podpisov (gre za 5% volilnega telesa, v primeru referendumov »le« za 2,35% !!! (volilcev je pribl. 1.700.000)) predpisan enak birokratski način obremenitve Upravnih enot? Ali zakonodajalcu ni bilo jasno, da je mogoče na omenjeni 1 način (UE) zbrati le omejeno število podpisov?

Ali pa je zakonodajalec točno vedel, da mora izvršilna veja oblasti vse podpise nadzorovati prek UE, naslovno sodišče pa še sedaj načrtno zadržuje odločanje ravno o tem vprašanju (U-I-96/17, isti pobudnik), ter ga ne razvrsti med prednostna ustavno-pravna oz. politično-pravna oz. pravna vprašanja nasploh?

Če bi bil namen zakonodajalca omejevati število kandidatov, čemu potem služi drugi krog predsedniških volitev, katerega izvedba ni nobena posebnost, prej pravilo?

Pobudnik na podlagi 20-letnih izkušenj, tako z zbiranjem podpisov, kot s prakso Ustavnega sodišča, točno ve, da je ureditev protiustavna, pričakuje le, da US ta prvi argument upošteva kot najpomembnejšega, prisluhne pa tudi naslednjim.

2. Nedoločenost kandidatov

Pobudnik še enkrat navaja seznam, ki ga je na podlagi številnih medijskih člankov pripravil kar sam, saj takega seznama ni pripravila nobena javna medijska hiša, niti ne Državna volilna komisija, kaj šele Upravne enote.

http://www.publishwall.si/blaz.babic/post/317930/kdo-so-osebe-ki-zbirajo-podpise-za-predsednisko-kandidaturo

Ta nedoločenost za seboj potegne dve pomembni posledici:

- volilke in volilci ves čas zbiranja podpisov nimajo nikakršnega uradnega pregleda nad seznamom oseb, ki zbirajo podpise za svoje kandidature (načelo preglednosti),
- medijska sfera je popolnoma »svobodna« in brez zakonskega nadzora ves čas zbiranja podpisov (pravzaprav se to kaže že v mesecih in tednih pred začetkom zbiranja podpisov).


Kršitev načela preglednosti

Ustavno sodišče samo je v odločbi U-I-372/96, z dne 4.3.1999, v B-I poglavju obrazložitve, v 15. točki napisalo naslednje:

»Utemeljeno je sklepati, da želijo volilci na nacionalnem radiu in televiziji v večji meri spremljati predvolilno tekmo med političnimi strankami, ki imajo večjo dejansko politično težo, oziroma biti informirani o njihovih kandidatih in političnih programih. Če bi bil povsem enak programski čas namenjen tem, v političnem življenju pomembnejšim strankam, in vsem ostalim, bi bila zaradi velikega števila političnih strank in t.i. neodvisnih kandidatov volilna kampanja na RTV Slovenija slabo pregledna. Nepreglednost volilne kampanje pa bi povzročila slabšo informiranost volilcev in s tem vplivala na uresničevanje volilne pravice. Razlikovanje med političnimi strankami glede na njihovo dejansko politično težo je primeren in tudi nujen ukrep za zagotavljanje preglednosti volilne kampanje.«

Mimogrede, pobudnik je omenjeni citat uporabil tudi v argumentaciji pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice.

V volilni zakonodaji se tudi v primeru podpisov za predsedniško kandidaturo tehtata dve načeli: preglednosti in enakopravnosti.

Če je moral pobudnik lastnoročno sestaviti vsaj približni seznam vseh oseb, ki zbirajo podpise za predsedniško kandidaturo, da je prišel do ugotovitev glede števila zbirateljev in števila potrebnih podpisov, potem je to verjetno dovolj jasen dokaz, da med zbiranjem podpisov ni nikakršne (uradne) preglednosti. Samoumevno je, da je zbiranje podpisov neposredni uvod v volilno kampanjo, torej bi morala vsaj določena preglednost veljati tudi v tem postopku – kjer se dejansko zbira največje število (overjenih) podpisov za kakršenkoli politični izraz politične volje s strani ljudstva, volilk in volilcev.

Problem popolne opustitve medijskega nadzora

Pobudnik nima dovolj ča$a in sr€dstev, da bi pripravil natančno kliping-preglednico za obdobje zadnjih dveh mesecev, vendar mu je glede na spremljanje raznih medijev (tv, radio, dnevno časopisje, rumeni tisk, splet...) dokaj jasno, da je bil recimo sedanji prvi kandidat Marjan Šarec že dolgo nazaj lansiran prek rumenega tiska – 17.6.2017 in že takrat razglašen za kandidata, čeravno je vlogo za kandidaturo dejansko vložil šele slabe tri mesece kasneje, 11.9.2017: http://novice.svet24.si/clanek/novice/slovenija/593fe04fc1dcf/marjan-sarec-kandidat-za-predsednika-republike     Je tak članek laž ali zgolj zavajanje, presodite sami.

Za resnejšo analizo medijske cenzure številnih drugih potencialnih kandidatov bi bilo potrebno več energije, vendar pobudnik lahko predvsem opozori na to, da se je naslovno sodišče s sklepom U-I-111/17-5, z dne 13.7.2017, začasno izognilo vprašanju medijsko-politične enakopravnosti za čas volilne/referendumske kampanje – tu pa govorimo še o razširitvi tega časovnega obdobja, torej tudi na obdobje zbiranja podpisov.

Verjetno že postaja jasno, da je celotno volilno zakonodajo dodobra načel zob časa in da se na US počasi zgrinjajo vsa tista vprašanja, ki so bila odrinjana na rob zadnjih 20 let. Zato bo potrebno hkrati in učinkovito reševati in probleme ZRLI, ZVPR in drugih volilnih zakonov, medtem ko se morata ZVRK in ZRTVS sedaj reševati na ESČP.

Dejstvo, da je prav kandidat Šarec uspel prvi zbrati 3000 podpisov podpore, verjetno doda k teži argumenta, da je še kako pomembno, kako in koliko mediji prikažejo zbiratelje podpisov v času zbiranja.

Pobudnik lahko v razmislek in v pomoč pri razsojanju sodišču predlaga vizijo »pravilnejše« ureditve, kjer bi:

i. morali bodoči zbiratelji pred začetkom »velikega zbiranja« zbrati vsaj 200 podpisov (tako je tudi najmanjše število ustanoviteljev politične stranke, ki ima zakonski status predlagatelja);
ii. moral biti na vseh upravnih enotah (v kolikor ne bo »UE zbiranje« v prihodnosti ugotovljeno kot neustavno) oz. v ustreznih javnih uradih/prostorih/na spletnih straneh objavljen popoln seznam vseh uradnih zbirateljev podpisov za kandidature;
iii. morali vsi javni mediji in tudi večji zasebni mediji zagotoviti enakopravne predstavitve vseh zbirateljev, vsaj z objavami popolnih seznamov.


3. Trgovanje z glasovi in vprašanje tajnosti volilne pravice

Ustavno sodišče je v sklepu U-I-330/02-8, z dne 21. 10. 2004, obravnavalo pobudo izvenparlamentarne Demokratske stranke za presojo ustavnosti Navodila o obrazcih za dajanje podpore v postopku kandidiranja na volitvah predsednika republike (Uradni list RS, št. 60/02).

Pobudnik na podlagi lastnih izkušenj trdi, da je bila ta stranka takrat že na poti programirane samo-odstranitve. Kot tajnik politične stranke, ki se je imenovala »NOVA stranka« je deloval v isti zgradbi na Linhartovi 13, kot Demokratska stranka in je od blizu opazoval vedenjske vzorce takratnih voditeljev stranke. Mimogrede, to je danes zgradba, v kateri deluje »NOVA TV«. Očitno so imeli voditelji DS pred seboj še zadnjo nalogo – poskrbeti za to, da se omogoči trgovanje s podpisi, oziroma nemoteno prenašanje, kupčkanje le-teh.

Iz 7., 8. in 9. točke navedene obrazložitve je jasno le to, da sporna zakona (ZVPR v povezavi z ZVDZ) ne predpisujeta jasno, da bi moralo biti na obrazcu RVK/DVK tudi izrecno navedeno ime bodočega kandidata/kandidatke. In če zakona tega ne predpisujeta, tudi RVK/DVK ni smela »samovoljno« predpisati te kategorije kot bistvenega elementa obrazca.

US dejansko ni preizkušalo drugih zatrjevanih neskladij. Proti je glasovala sodnica Modrijan.

Torej imamo sedaj obrazce, kjer nista izrecno navedena ime in priimek bodočega kandidata/kandidatke samo zato, ker zakona (14. člen ZVPR in 47. člen ZVDZ) te kategorije izrecno ne navajata. In zaradi tega imamo – tudi pod krinko lažne ideje o tajnosti volilne pravice – sedaj mafijsko ureditev, kjer se s temi podpisi dejansko prekupčuje, oziroma po dogovoru potujejo od enega do drugega kandidata.

Pobudnik je že objavil zgodbo, kjer je bila opisana situacija z izrazitim sumom poskusa preprodaje/prenosa podpisov.

http://www.publishwall.si/blaz.babic/post/317929/vprasanja-za-morebitne-predsedniske-kandidate

Celotna režija začetka kampanje Elene Pečarič, v izvedbi »cirkusanta« Marka Breclja, in kasnejših deus-ex-machina poslanskih podpisov, bi po vsej logiki lahko pomenilo tudi to, da Brecelj cca. 1800 podpisov ne bi »zažgal v performansu«, ampak bi namesto njih uničil nepomembne kopije, pomembno število podpisov pa bi predal najboljšemu ponudniku.

S tem tudi lahko razložimo dokaj veliko število zbirateljev podpisov, ki do trenutka napovedi kandidatur niso politično (v dobro državotvornosti) delovali niti en dan. Večina njih se nameni zbrati po 100, 500 podpisov, nato pa jih (za denar ali protiusluge) kanalizirajo kakemu »velikemu«, »resnično ljudskemu« kandidatu.

V skrajni konsekvenci bi se lahko vprašali tudi, ali so bili vsi podpisi, ki jih je Marjan Šarec do sedaj zbral, dejansko zbrani na »njegovih« stojnicah, z »njegovimi« ljudmi. Ali vidite, kako razvrednoteno je postalo zbiranje podpisov, ki bi morale biti dejansko politične pogodbe, z navedenimi vsemi bistvenimi elementi (dve stranki v postopku, predmet pogodbe, cena (sitnica), pravne ali moralne posledice kršitve pogodbe)?

Razvrednoteno in hkrati tehnično skoraj nemogoče!

------------------------------------

To je zaenkrat bistvena vsebina, preostale zahteve in argumente bom objavljal po potrebi, vse glede na naslednje poteze Ustavnega sodišča.

Naj dodam samo še člene Ustave, ki so s tako zakonodajo kršeni:

1., 2., 3., 5., 8., 14., 22., 26., 44., 154., vse v povezavi z 161. členom (odprava protiustavnosti)

ter člene Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah:

1., 2., 16., 25. in 26.