Pri reševanju kateregakoli življenjskega problema so štirje nivoji oziroma stopnje. Vsako predstavlja značilna vrsta pravil in je zaznamovana s posebnim čudežem. Besedo čudež tukaj uporabljamo načrtno, saj predstavlja objektivno, zunanje merilo, ki ga mora izpolniti oseba ne glede na svoj notranji odnos do samega problema. Zatorej lahko rečemo, da je čudež podoben božanskemu posredovanju, hvaležnost pa je še kako na mestu, ko se oseba zave, da je bilo merilo izpolnjeno. Čudežno – seveda.

Prvo stopnjo zaznamuje čudež prve stopnje – namreč, uvid. Lahko jo poimenujemo tudi »ki nam oživlja žile, srce razjasni in oko«. V teh digitalno omejenih časih je primeren vzklik sreče ob tem »omb« (o moj bog!).

Če oseba problema namreč ne vidi, ga tudi ne more pričeti reševati. V primeru, da je vidna zaznava motena, pogled zamegljen, oseba ne more resnično in pravilno videti problema, lahko le sledi senčnim obrisom, ali pa je oseba preprosto slepa za problem in bo živela še naprej in v zvezi s tem ne bo ukrenila ničesar.

Bil sem naprošen, da napišem nekaj misli o evropskih vsebinah in – fant, o, fant – tu vidim problem. Namreč, vem, da prebivalci te celine – da ne omenjam celotnega planeta – nimajo skoraj nič pojma o obsežnosti problema. Niti najbolj izobraženi bralci še ne morejo videti, kam želim peljati zgodbo, a na koncu bodo zagotovo morali priznati, da je bil njihov dosedanji pogled na nek način le nadgrajen, izostren.

Naj torej pričnem z iskanjem pravega pogleda na evropsko sestavljanko. Zakaj je tako izmuzljiv? Zakaj vedno nemške mačke preganjajo vse ostale miši? Ali pač? Naj pričnem s svojim malim poizkusom.

Pred dolgimi, dolgimi časi, 5000 let nazaj (3000 let pred Kristusom), je na širšem območju med Vendskim morjem (danes je znano po imenu obrežne vasice Baltik) in med Jadranskim morjem cvetela kultura... Ti ljudje so bili imenovani Sloveni in so prenašali velike količine jantarja proti jugu. V tistih časih je bilo znano, da se najboljši jantar na svetu nahaja prav tam. Jantar iz Jadrana je bil že slabše kakovosti. In kje – se morda sprašujete – je bila končna postaja te prestižne dobrine? Najprej so karavane prenašale jantar iz dežel Slovenov na obale Jadrana ali Črnega morja. Današnja Slovaška, s svojim grebenom Tater je imela središčno lego v evropskem delu te logistike.

Dalje naprej je blago potovalo do ustja reke Nil in nato po reki navzgor, vse do Etiopije. Karavane so morale dostaviti blago na Afriški rog najkasneje do junija, saj je bilo to vremensko najbolj ugodno okno – monsunski vetrovi so takrat pripravno pihali v smeri indijskega polotoka, kjer je cvetela dravidska kultura. Šele okoli leta 1400 pr. Kr. so prišli Arijanci s Sanskrtom; ne-indijskim jezikom, neverjetno blizu sodobnemu slovenskemu jeziku.

Če mi morda ne morete verjeti na besedo, lahko vso zgodbo sami preverite pri arheologu in zgodovinarju dr. Cyrilu A. Hromniku, ki je postavil tezo o evro-indijskih svetovnih trgovinskih povezavah šele po tem, ko je raziskal indijski vpliv v Južni Afriki. Bušmanske ženske in indijski rudarji so celo ustvarili nov narod – Hotentote (pomeni »mešane«). Po celotni Južni Afriki so s pomočjo letalskih fotografij prepoznali okoli 1600 svetišč, posvečenih raznim indijskim božanstvom. Šele okoli leta 1400 so kopanje in izvoz zlata prevzeli Portugalci.



Že vidite sedaj, kje se skriva čudež? Mi, kot sodobni Evropejci se lovimo za lasten rep, s tem ko ne priznamo prave zgodovine naše celine. Toliko stoletij smo bili podvrženi možganskim blokadam in pranju, da smo dejansko pozabili na naše prave prednike, izvorne ab-origine Evrope. Današnja evropska matrika temelji le na treh vogalih hiše: judeo-, grški- in rimski kulturi. Tu se moti celo Nigel Farage, kajti te kulture, ki so razvile svoje vzorce (matrike) so relativno mlade, njihov način življenja in delovanja (modus vivendi et operandi) pa je bil dosti bolj usmerjen v izkoriščanje in agresijo, iz katere nastajajo imperiji. Bili smo pod močnim urokom, zaradi katerega nismo znali ceniti četrtega vogala evropske hiše – Slovenov.

Naj vas zaposlim le še malo, da boste lahko dojeli celoten obseg problema. Naštel bom nekaj zgodovinskih dejstev, katere lahko povprečni zgodovinarji preverijo brez težav – ko bi jim le bilo to dovoljeno – skupaj z nekaterimi domnevami, ki naj služijo nadaljnji razpravi:

1. Sloveni so bili v različnih obdobjih in v različnih jezikih znani tudi kot Vendi, Vindi, Vindiši, Vandali, Veneti, Slovenci, Slovaki, Slovinci. Sledi njihovih imen lahko najdete po vsej evropski celini. Imena krajev, voda in gora – številna izmed njih izvirajo prav iz jezika Slovenov, slovenskega jezika.
2. Vendi so bili znani pomorščaki. Še Julij Cezar je uporabil njihove usluge ob napadu na Britanijo. Beseda veslo je verjetno izvor angleške besede za plovilo (vessel). Vendi, Vindi so za svoje plovbe umetelno uporabljali vetrove (winds).
3. Po padcu Troje in dežele Karije, so številni migranti prišli v severni Jadran (Antenor). Paflagonci, Feničani in Venečani/Benečani niso nepovezani. Tudi pred kratkim uničen tempelj Bela v Siriji ni brez povezave z bogom Slovenov – Belinom.
4. Rimska zgodovina pomeni dejansko le nekaj stoletij velike prekinitve zgodovinskega spomina.
5. Največji rimski nasprotnik – Kar-tagina (Kr-eta, Kor-zika, Karnia, Karniola, Carinthia) je padla leta 144 pr. Kr. Kako torej, da je bil Rim sposoben okupirati Trst (Trg, Terg-este, Trieste), od Rima po kopnem oddaljen slabih 700 km, šele leta 127 pr. Kr? Je bil »nekdo« severo-vzhodno od Rima tako močan, da so lahko Karne, Rete in Noričane na »Vzhodni fronti« pokorili šele po tem, ko so razbremenili svoje enote z »Južne fronte«?
6. Kako to, da noga Julija Cezarja nikoli ni stopila vzhodno od Nanosa (nekaj kilometrov zahodno od Postojne), lahko pa se je zlahka premikal od Londoniuma, do Aleksandrije ob Nilu?
7. Zakaj nas v šolah nikoli niso učili o tem, da je bil Oktavijan (Avgust) hudo ranjen, ko je vodil napad na mesto z dvema stolpoma – Metullum (Metje, Metulje?), ki je bilo kakih 50 km južno od Emone, današnje Lublane?
8. Zakaj Rim nikoli ni uspešno prečkal Donave, da bi »osvobodil« in »razsvetlil« Barbare z vzhoda? Koliko ljudi je pravzaprav bežalo pred navalom Rima, jih migriralo onkraj mogočne reke?
9. Koliko knjig je napolnilo luksuzne in modne zasebne rimske knjižnice po zavzetju Ilirskega polotoka (danes znanega po turškem imenu Balkan)? Se še vedno nahajajo v kakih skrivnih trezorjih tamkaj?
10. Zakaj je praktično izbrisana stoletna zgodovina po zavzetju Ilirika in čemu je Norik dobil neverjetnih 40 let avtonomije?
11. So bili Sloveni preimenovani v »Sclavene« in je bila ta oznaka kasneje spremenjena v »der Sklave«, »Slave«, »Esclavo«, »l'Esclav«? Zakaj je Verdun v zgodovini poznan kot Urbs Clavorum?
12. So bili resnično Barbari tisti, ki so uničili Rim, ali so globalni vzroki tičali v genialni pomorski blokadi, ki je preprečevala dobavo egipčanske pšenice, katero so vzpostavili Vandali, ko so poselili in obnovili moč padle Kartagine? Čemu so bili Vandali označeni kot slabi? Kaj je s pomenom besede »sloven« v angleškem jeziku?
13. Kje je bilo Kraljestvo Slovenijeh (Regnum Sclavoniae), katerega je predstavljal kraljevi zastavonoša v modrem, ki je nosil prapor »Sclavonia« v cerkvi St. Pierre le Jeune, v Stražnem gradu (Strassbourg)?


Kot vedno vse poti vodijo v Rim, še posebej z vidika zgodovinske odgovornosti. Čudež je sedaj razkrit v polnosti. No, skoraj. Dodal bom še češnjo za na vrh.

Ste že kdaj pred tem slišali za Slovene? Kaj pa za Slovince? Ti blagi in miroljubni ostanki nekoč velike kulture Slovenov so živeli na severnih obalah Prusije, danes Poljske (polje, podobno oranje => Oranje, Nizozemska). Živeli so (uporabljam preteklik), kajti uničeni so bili z genocidom v 2. sv. vojni, tako s strani Nemcev, kot Rusov. Toda ali ste sploh kdaj prej, kjerkoli slišali za ta genocid? Naj vas pomirim – tudi Slovinci (jadranski, tisti ob nekoč Venetskem zalivu) se niso nikoli učili o genocidu nad Slovenci (baltiškimi, tistimi ob nekoč Venetskem morju).



Kako je mogoče, da v dobi take »različnosti« in »multikulturalizma«, genocid takih razsežnosti ni bil ustrezno priznan? Za to imam posebno razlago.

Tisto, kar danes poznamo kot Nemčija, še posebej Vzhodna Nemčija, je bila nekoč širna dežela Slovenov. Bili so globoko verni (Bogani so bili ponižani v Pogane) še pred prihodom krščanstva. A s Karlom Velikim je Rim dobil prvo priložnost, da odstrani ves vpliv Konstantinopla (Carigrad, Bizanc, Polis, danes Istambul). Odstranili so tudi slovensko izdajo Svetega pisma (četrti uradni jezik biblije, po židovskem, grškem in latinskem), ki sta jo v glagolici napisala Konstantin (Ciril) in Metod v Panoniji.

Po mnogih stoletjih podrejenosti, je Rim zmagal in to dodobra izkoristil. Po zastavljenih načrtih so Franki v 9. stoletju zaposedli vsa območja Slovenov (danes imenovana Nemčija, Češka, Slovaška, Avstrija, Hrvaška, Madžarska in Slovenija).

Vse to se je izvajalo z ognjem in mečem. Ljudi niso toliko pokristjanjevali, kolikor so jih predvsem romanizirali (to se je kasneje pretvorilo v katolicizem). Njihov jezik je bil odrinjen na stran, v korist nemščine in latinščine. Pisava se je spremenila v latinico. V naslednjih stoletjih so bili ljudje teh krajev podvrženi neprestanemu katoliškemu pranju možganov in raz-slovenjenju, de-aborižinaciji. Stare knjige so zažigali kot čarovniške.

In sedaj pride obrat vseh obratov, ki pojasni popolnost velikih načrtovalcev. Po tisočletju pranja glav in telesnemu ter psihološkemu nasilju nad Sloveni (danes je to definicija genocida, rodomora), je na sceno prišel Adolf. Ko je živel na Dunaju, ga je še posebej zanimala neka nemška revija, imenovana »Ostara«, kar v slovenščini da vedeti, da je šlo za stare vsebine. Preko določenih »duhovnih uvidov« je gibanje, ki so ga podprli takratni oligarhi (Krupp, Thiessen...), prevzelo kot svoj simbol, ki je dejansko izviral iz starodavne evro-indijske povezave – svastiko. Se spomniš jantarja?

Torej – podrediš si neagresivne staroselce, nad njimi tisočletje izvajaš kulturni genocid in ko so duševno popolnoma zlomljeni, jih zlorabiš prav s takimi simboli, ki v njih odzvanjajo preko epigenetskega spomina. Nacisti so tako bili dejansko dvakrat »oprani« Sloveni z globokimi zgodovinskimi in duhovnimi povezavami do Indije. Tibetanska odprava je bila zgolj slepilni manever. Na ta način lahko razumemo, zakaj je bila Vzhodna Nemčija kaznovana s Stasi-jem in predvsem zakaj danes Merklova usmerja nekompatibilne migrante prav tja, kjer bi ponovno morali vzbrsteti Sloveni.

Sledove so zabrisali, ljudi pa je potrebno izpostaviti novim stresom – samo da se jih oddaljuje od ponovne povezave.

Mislim, da je bilo dovolj za prvič. Čudež je uspel. Sedaj lahko jasno vidite, koliko tega je skritega v današnji uradni zgodovinski pripovedi. Naslednjič bomo pregledali drugo (uau) stopnjo – čudež razumevanja problema.

Osti jarej!

Blaž Babič, Lublana, Slovenija

objavljeno v angleščini
prevod v slovenščini objavljen na spletni strani ZDD Hervardi
in RTV SLO blogu